orej! En lep hobitski pozdrav iz moje zasnežene luknje na Turjaku. Kot že naslov pove, sledi obujanje spominov s praznovanja Tolkienovega 114. rojstnega dne, ki je bilo hkrati tudi prestavljeno decembrsko srečanje.Žiga – Súldur me je na forumu pobaral, naj zbobnam skupaj peke, pekovke in ljudi, ki bi tako ali drugače prispevali hrano. Zame je bila to velika čast in sem zadevo vzela skrajno resno ter cel december potencialnim kandidatom težila z osebnimi sporočilci na forumu.
Zadnji dan sem letala okrog kot kakšna stara vešča. Z avtom na faks in s faksa na Turjak po preljubo torto, na katero sem zrisala Tolkienovo obličje in na katero naj bi prišlo 114 svečk. Ko sem spakirala torto in turkish delighte (ja, prav ste uganili – iz zgodbe Lev, čarovnica in omara) v prtljažnik, sem šibala z avtom v Ljubljano, kjer naj bi ob petih pobrala Urbana in Blaža S. Seveda ju ob dogovorjeni uri ni bilo, prišla sta z dvajsetminutno zamudo – ta kronična bolezen se čedalje bolj razširja med člani društva . Tudi njune prispevke v obliki slaščic smo spakirali v prtljažnik in odbremzali proti Mostecu. Moram potrkati na les, ker sem kočico, kjer je potekalo srečanje, našla v prvo – nekateri so jo iskali tudi uro in pol! Do gostilnice namreč vodi dolga kolovozna pot skozi gozd, ki pa je polna lukenj. Vsi trije smo v avtu vzklikali prošnje Iluvatarju, naj se usmili naših tort v prtljažniku. Tja smo prišli veliko pred dogovorjenim časom za zbiranje, zato smo še malce posedeli v avtu.
Okoli šeste ure so počasi začeli kapljati ostali člani. Prišla sta tudi Gregori in Anton, kar je pohvalno, saj sta se pripeljala iz Nove Gorice. Malo čez sedem nas je bila zbrana večina in uradni del se je pričel. Najprej smo morali dokončati volitve. Ubogi Súldur je hotel na vsak način preglasiti naš vrišč in pišč, medtem ko je iskal kandidate za disciplinsko in nadzorno komisijo, nakar je privihrala še Celebriel s kompanijo in rekla, da je rade volje član disciplinske, če lahko potem pretepe tistega, ki se je spomnil, da imamo srečanje sredi gozda (gostilno je iskala eno uro in pol). Tako smo na koncu izvolili Teo za blagajničarko, Juša za predstavnika za stike s tujino, Meto, Matejo in Miška za člane disciplinske komisije ter Nerliso, Bwaža in mojo malenkost za člane nadzorne komisije.
Po uspešnih volitvah smo padli v bolj sproščeno vzdušje. Člani glasbene delavnice so se postavili na svoja mesta in ob glasbeni spremljavi zapeli pesmi Temni tok, Poti pa nikdar konec ni ter Farewell song by Merry and Pippin. Sledilo je branje odlomkov. Prostovoljci so si izbrali svoj najljubši odlomek iz Tolkienovih del ter ga prebrali publiki v soju sveč. Med poslušanjem sem na svojo torto ob pomoči drugih vestno nabadala 114 svečk, ki jih je priskrbela Nerlisa.
Prav kmalu se je ura nevarno približala devetici – čas, ko je bilo treba stopiti skupaj in nazdraviti našemu profesorju. Vsak je stekel do šanka po svojo najljubšo pijačo (niso imeli več cockte), nakar smo točno ob devetih nazdravili z vzklikom "Profesor" – v skladu s predlogom, ki ga je podalo angleško Tolkienovo društvo. Nato je sledil vsesplošen kaos ob prižiganju svečk na torti. David in Jošt sta prispevala sapo za upih. Zatem je sledilo še vsesplošno žretje, saj sva z Joštom razrezala torto in jo podajala članom, ki so se medtem basali tudi z drugimi specialitetami, ki so bile na srečanje prinešene prav v ta namen.
Ko smo se vsi srečni kot siti mladi pujski posedli nazaj na stole, se je že pridno pripravila gledališka delavnica z igro Beren in Lúthien. Ob srh spreletavajočem glasbenem ter vokalnem uvodu Gašperja in Mateje smo z užitkom spremljali predstavo, ki je nastala pod Davidovo taktirko. Nastopale so Klavdija, ki je igrala Lúthien, Bojana, ki je igrala Berna, Lučka, ki je igrala Melian in Tanja, ki je igrala Thingola. Na koncu so požele gromovit aplavz. Kot presenečenje pa so nam pripravili še veleigro 'Zajebi', katere vsebino naj vam pove kdo drug.
Sledilo je še poslednje branje tokrat prav posebnega odlomka iz Hobita, ki se začne s škratovsko pesmico in konča s skupnim glasnim prepevanjem pesmi Prek daljnih mrzlih gor.
Ura je nato odbila deset in morali smo spakirati stvari, ker so ob tej uri gostilno zaprli. Eni smo šli žagat v svoje postelje, drugi pa žurat naprej v Francija.