29. februarja 2004 je bil oskar, ki ga je za filmsko glasbo v zadnjem delu filmske trilogije (od Stinga in Phila Collinsa) prejel skladatelj Howard Shore, 15. podeljeni oskar tega večera in obenem šesti oskar, ki ga je do tistega trenutka prejela Kraljeva vrnitev; sledilo jih je seveda še pet. Tisti večer je zares obveljalo: The One Movie to rule them all in triumf Petra Jacksona in ekipe je bil popoln.
Ker pa je moje področje glasba, bom nehal naštevati že dobro znana dejstva in kar prešel k bistvu. Tisti, ki ste v prejšnji Sijoči zvezdi prebrali moj članek Ië lindelë larnyanna – Glasba Gospodarja prstanov, že nekako veste, da sem popoln glasbeni zasvojenec (še posebej na področju filmske glasbe); ostale s tem seznanjam zdaj. :) V prejšnjem članku sem v grobem obdelal pojem filmske glasbe in se nato natančneje posvetil prvima dvema Shorovima soundtrackoma ter prvi simfoniji Johana de Meija, "The Lord of the Rings". (Mimogrede, Johan de Meij se je konec prvega tedna marca mudil v Ljubljani, saj je vodil seminar za dirigente pihalnih orkestrov). Tokrat bo prišel na vrsto še tretji, z (nadvse zasluženim!) oskarjem nagrajeni Shorov soundtrack.
Shore se tokrat pravzaprav lahko pohvali kar z dvema zlatima kipcema – z enim za izvirno filmsko glasbo in z drugim za izvirno skladbo, Into the West v izvedbi Annie Lennox, katere témo lahko nekajkrat slišimo že v samem filmu, celotno skladbo pa na koncu filma, ko spremlja end credits, kot je to ustaljena praksa.
Sama glasba Kraljeve vrnitve je neverjetna, takorekoč too good to be true. (Enako lahko, po svojem skromnem mnenju, pravzaprav trdim tudi za sam film.) Upam, da je večina bralcev CD že v celoti slišala oz. da ga večina tudi ima. Tisti, ki ga še nimate, vam polagam na srce, da si ga omislite. Zadovoljstvo zagotovljeno!
V osnovi je Shore seveda uporabil star, preizkušen način glasbene spremljave filmskih nadaljevanj (sequelov), ki narekuje, da skladatelj sicer v vsakem od nadaljevanj filma uvede kakšno novo témo, v osnovi pa uporablja téme iz prejšnjih filmov. Tako se v Kraljevi vrnitvi seveda ponavljajo vse stare, dobro znane téme (téma bratovščine, Edinega, Gondorja, Golluma, …), nova pa je npr. Shelobina téma. Genialen povzetek tém ne le Kraljeve vrnitve, temveč vseh treh soundtrackov, pa je skladba št. 17, The Return of the King, mogočen 10-minutni glasbeni povzetek celotne filmske trilogije. Če želite na enem mestu slišati praktično vse pomembnejše glasbene trenutke vseh treh filmov, si jo le zavrtite. (Skladbo bi lahko v osnovi primerjali z The Breaking of the Fellowship s prvega ( FotR) soundtracka, za katero sem v prejšnjem članku zapisal, da " je z dobrimi 7 minutami nekakšen genialni povzetek celotne glasbe na CD-ju ".)
Naj omenim, da se zadnji, tretji soundtrack tudi pri nas dobi v dveh izdajah. Prva je "običajna" CD izdaja, druga pa se uradno imenuje CD/DVD Limited Edition in ni pakirana v navadno CD škatlo kot prva, temveč v očem prijeten robusten temnozelen ovitek iz umetnega usnja in knjižnega izgleda. Poleg CD-ja s filmsko glasbo (ki se od tistega v "običajni" izdaji razlikuje le po natisnjenem dizajnu, glasbena vsebina pa je popolnoma enaka) smo tu deležni kar nekaj dobrot. Glavna je doda(t)ni DVD z odličnim in ogleda nadvse vrednim 20-minutnim dokumentarcem o snemanju glasbe za Kraljevo vrnitev ("Howard Shore: An Introspective" – a behind-the-scenes portrait of Howard Shore's weeks in London creating the music for RotK), 6-minutnim t.i. ekskluzivnim supertrailerjem oz. "supernapovednikom" za vse tri filme v enem kosu, foto galerijo s snemanja, še eno foto galerijo z glasbo, teksti (original + prevod) in prizori iz filma ter z bonus skladbo v izvedbi Annie Lennox, Use Well the Days, ki sicer nikakor ni slaba, vendar jo Into the West po všečnosti in poslušljivosti precej prekaša.
Poleg DVD-ja nas razveselijo še 28-stranska knjižica s številnimi slikami (filmske osebe in prizori ter Annie Lennox, Renée Fleming, Howard Shore, Sir James Galway in Ben del Maestro) in s "spremnima besedama" Petra Jacksona in Howarda Shora (ki sta enaki kot v "običajni izdaji") ter komplet 14 znamkic z našimi najljubšimi junaki (na njih so Aragorn, Arwen, Denethor, Éomer, Éowyn, Faramir, Samo in Frodo, Gandalf, Gimli, Gollum, Legolas, Medo in Pipin, Sméagol (ko se po umoru Déagola naslaja nad Edinim) in Theoden). Sicer je cena dodatkom primerno zasoljena (okrog 5.500 SIT), vendar jo bodo (bomo) glasbeni in/ali LotR-navdušenci pač nekako prebavili. :)
Omeniti moram še komplet vseh treh soundtrackov, ki ste ga gotovo že zasledili, saj je v trgovinah že kar nekaj časa. Njegova bistvena prednost je seveda zelo prijazna cena, saj en CD dobite za preračunano 1.500 SIT (cena za komplet je 4.500 SIT (stanje 11. marca 2004)), za piko na i pa še kartice s podobami filmskih junakov. Sam tega kompleta (še) nimam, zato ga podrobneje ne morem opisati, vsekakor pa je to odlična priložnost za nadvse ugoden nakup vseh treh soundtrackov ali za darilo vašim tolkienoljubskim in/ali avdiofilskim prijateljem. :)
Ko sem razmišljal, na kakšen način bi se lotil ocene same glasbe za Kraljevo vrnitev, sem se spomnil na način, ki ga lahko mnogokrat zasledimo na internetu in ki je zaradi svoje narave in izčrpnosti tudi meni zelo všeč – t. i. track by track sistem, za katerega je značilna krajša (ali daljša) označba vsake skladbe na CD-ju. Ker je to moj prvi poskus tovrstnega pisanja o filmski glasbi, vas prijazno prosim, da mi odpustite morebitne nerodnosti pri pisanju. Saj veste, vaja dela mojstra. :) Pred nadaljnjim branjem pa še obvezno opozorilo: mnenje, ki bo sledilo, temelji predvsem na urah in urah, preživetih ob poslušanju CD-ja ter v manjši meri na poglobljenem študiju mnogih spletnih ocen, recenzij in člankov. Pogled kot celota je seveda izključno in samo moj, zato je vsakršno nestrinjanje pričakovano in popolnoma normalno. Lahko pa rečem, da bom nekako poskusil zadeti splošno mnenje in pisati iz perspektive povprečnega gledalca oz. poslušalca.
CD Kraljeve vrnitve sem prvič slišal dober mesec pred ogledom filma (I claimed it for my own 4. decembra 2003), zato sem imel pred seboj odlično priložnost – ki je seveda nisem zamudil – in velik izziv, da si ob glasbi pred oči poskušam naslikati prizore, ki jih bo spremljala. Moram reči, da me je začetek zelo navdušil.
Pri skladbi z naslovom A Storm Is Coming človek pričakuje glasbeni sturm und drang, dobi pa lahkoten in eleganten valček (ki v spomin neustavljivo prikliče Johanna Straussa mlajšega), obvezno Prstanovo témo ter nekaj zasanjane idile, melanholično ponovitev Prstanove téme; pri približno dveh minutah zlovešče vzdušje naposled upraviči naslov skladbe; utrdita ga še téma temnih sil (predvsem Nazgûlov in Minas Morgula) in kratek namig na Sarumana oz. Orthanc.
Hope and Memory tokrat prinaša natanko tako glasbo, kot jo od naslova pričakujemo, saj je polna nostalgičnih reminiscenc na téme Šajerske in bratovščine, ki pa – dogodkom primerno – ne zvenijo optimistično in polno. Navdušenje in zagon pa je vendarle moč zaslišati v novem glasbenem materialu, pasusu visokih godal pri 0:51. To je sicer tudi druga najkrajša skladba na CD-ju (1:45).
Glasbena podoba Minas Tiritha se začne zlovešče in nakazuje grožnjo vojne, ki se bo kmalu in neizogibno zgrnila nad gondorsko ljudstvo. To se nadaljuje do 0:54, ko tempo naenkrat postane hitrejši in glasba dobi herojski pridih z variacijo gondorske téme in vstopom zbora pri 1:15. V 1:37 nizke fanfare hornov upočasnijo glasbo in v 2:02 angelski solo Bena del Maestro, ki ga podpre še otroški zbor, pomaga Mithrandirju odgnati Črne jezdece. Od 2:35 naprej je glasba breathtaking, kraljuje le še Gondor in prav na koncu "z ušesi uzremo" Belo drevo, ko Gandalf s Pipinom prijezdi pred majordomove dveri. Kulminacija glasbe je fantastična.
Vsi imamo svoje najljubše filmsko-glasbene trenutke, ko se glasba in film res popolnoma brezhibno prepletata in si enostavno ne da več predstavljati eno brez drugega. Tako je tudi pri prižiganju gondorskih svetilnikov, ki ga spremlja 4. skladba s CD-ja, The White Tree. Občutki so absolutno nepopisni. Začetek je sicer žaloben in ponazarja nekdanjo veličastnost Belega drevesa. A že pri 1:08 se tempo pospeši in v violinah se zasliši napetost. Crescendo vodi v 1:33 in od tu naprej slišimo dramatične nastope trobil, ki jih spremljajo podivjana godala (zdi se mi, da so tu violinisti garali kot črna živina J ). Dobesedni glasbeni orgazem se zgodi v 2:35, ko je z gongom dosežen absolutni višek skladbe in lahko mi verjamete, da ne boste nikjer drugje deležni tako herojske (prvič – horni) in plemenite (drugič (2:48) – solo trobenta) interpretacije gondorske téme.
Tako občutno spremembo glasbenega razpoloženja, kot jo začutimo ob prehodu s prejšnje na skladbo The Steward of Gondor, je opaziti nemara le še med HolstovimMarsom, prinašalcem vojne in Venero, prinašalko miru. Začetek je mistično-ezoteričen, za kar gredo zasluge zboru in solu panovih piščali. Razpoloženje se spremeni v 1:22, ko se s solo hornom umirjeno vrnemo v Gondor (mimogrede, téma Gondorja v RotK postane pravzaprav kar téma njegove prestolnice, Minas Tiritha) in zanimiv pasus se začne v 2:00, ko dramatičnost začne rasti in se skupaj z glasbo ustavi v 2:34. Zavlada tišina, ki pa jo za neverjetno liričen in občuten (espressivo) solo izkoristi Billy Boyd (melodijo je prispeval Billy sam!; verzi so vzeti iz pesmi (Tolkien jo imenuje a walking-song), ki jo Frodo, Medo in Pipin pojejo v 3. poglavju 1. knjige 1. dela Gospodarja prstanov). Kmalu ga podprejo vedno številčnejša visoka godala in pihala in vse se v neprijetni disharmoniji konča pri 3:30. Zaključek je kratek in žalosten.
Glasbeni portret Minas Morgula se začne in medias res in je zelo učinkovit v svoji podivjani zlobi. Krutost, ki s petčetrtinskim taktom v 0:57 spomni tudi na Sarumana, se umiri šele v 1:29, ko se zlovešče in zahrbtno potuhne v nič.
Lepo je spet slišati hardinger, norveške ljudske gosli, ki se oglasi takoj na začetku skladbe The Ride of the Rohirrim. Na tem mestu se moram vsem bralcem mojega prejšnjega članka opravičiti, saj se mi je pri pisanju pripetila neljuba napaka, ko sem pomotoma zapisal " norveška ljudska piščal ". (Saj veste – Errare humanum est, kar pa ima tudi nadaljevanje: sed in errore perseverare dementis – toda vztrajati v zmoti je lastnost bedaka.) Hardinger je namreč posebna vrsta violine, ki ima običajnim strunam dodane še resonančne, kar strunam daje poseben zvok (podobno kot 12-strunska kitara) in violini značilen ljudski zven in melos. Tokrat je v glasbi slišati negotovost (pred)vojnega časa in priprav nanj. V 0:51 se pojavi keltska piščal z variacijo na In Dreams témo (téma hobitov oz. Šajerske) in ozračje ostane do konca precej razburkano.
Twilight and Shadow bi bržkone lahko opisal z eno samo besedo: ah … :) (Pa tudi naslov bi bil verjetno lahko kar "Arwen and Aragorn".) Glasba je mirna in lepa kot vilini sami. Zbor spremlja sopranistko Renée Fleming in v glasbi je čutiti romantiko in daljne odmeve iz Razendela. Po godalnem intermezzu v 1:25 zaslišimo v 2:35 reprizo skladbe Evenstar s soundtracka The Two Towers.
Cirith Ungol je kljub svoji kratkosti (1:44; najkrajša skladba CD-ja) precej bogata skladba. Začne se z glasbeno podobo tega, česar se Samo dobro zaveda, Frodo pa prav nič – da ju Gollum po strmih in nevarnih stopnicah vodi v smrtonosno past. Téma Prstana se zvija kot kača, ki bo vsak čas pičila in zaslišita se še téma hobitov (In Dreams) in temnih sil, ki v grozečem crescendu zraste v motiv Minas Morgula.
Andúril je v osnovi variacija skladbe Rivendell s prvega soundtracka in je, če je to sploh mogoče, še bolj angelsko navdahnjena. Prekovanje ostankov Narsila v véliki Andúril, plamen Zahoda, si pač ne more zaslužiti drugačne glasbe. Glasba zraste v enega najbolj izpolnjujočih in plemenitih trenutkov soundtracka in z mirnim koncem vzbudi občutke upanja in pričakovanja sovražnikove pogube, ki jo bo sejalo novo rezilo.
Ko Froda zahrbtni Gollum zvabi v Shelob's Lair, se začne obsežni del soundtracka, ko je glasba osredotočena na eno največjih bitk Srednjega sveta. Skladbo z nepopolno Shelobino témo zlovešče tiho in potuhnjeno začnejo nizka trobila in grozeči crescendi godal, ki v 0:49 hudo in ušesom neprijazno disharmonijo končajo s hitrim glissandom (drseče). Nato ponovno, tokrat v popolni obliki, slišimo témo Ungoliantine hčere in suspenz ter od 1:03 naprej omniprezentno grozo, ki jo dobro predstavlja ponavljajoča se figura visokih violin (npr. pri 1:09 in najbolj očitno v 1:27). Skladbo bi dejansko lahko zelo učinkovito uporabili v kateri od popularnih h'woodskih slasherjev … :) Težko si je predstavljati, kako bi z glasbo lahko še učinkoviteje naslikali divji beg pred ogromno pajkovko. Proti koncu se glasba sicer nekoliko umiri, vendar ne v pozitivnem smislu.
V Ash and Smoke lahko najprej slišimo nekaj negotovosti, povezane z vojno, ki grozi, nato pa se v zlobni glasbeni mogočnosti spet pojavijo Nazgûli (0:54) in strašljiv otroški zbor (1:10), katerega glas bi lahko pripisali Prstanu, ki tudi sam sluti bližajočo se pogubo. Spet smo priča potenciranju napetosti in v 2:34 se ob zanimivi, plesno naravnani spremljavi spet pojavi Nazgûlski motiv. V 2:57 slišimo še en izbruh groze, nato pa se pepel poleže in dim razkadi.
Gigantska bitka na The Fields of the Pelennor se ob spremljavi bobnov vojne začne iz nič z Rohansko témo. Kmalu (1:20) Shore pospeši tempo in bitka, ki bo odločila usodo mnogih, se naposled začne. V 1:47 mešani zbor divje intonira Prstanove verze, ki se jih spomnimo iz prve skladbe prvega soundtracka, The Prophecy iz prologa v FotR. Tako Shore zavestno glasbeno zaokroži največjo bitko Tretje dobe Srednjega sveta in staro bitko Zadnjega zavezništva vilinov in ljudi. V 2:33 se začnejo zlogi, ki jih kriči zbor, skupaj z dramatičnostjo strmo dvigati in v 2:53 zadonijo zmagovite fanfare, ki povedo, da je tokrat Usoda na strani pogumnih in dobrih ljudi.
Za atmosfero, ki jo slišimo v Hope Fails, sta dva razloga. Shelob piči Froda, ki ga Samo mrtvaško bledega reši pogubne gigantske tarantele. Tako kot se ob pogledu na navidez mrtvega prijatelja Sama poloti obup, upanje izgubi tudi Denethor, ki se v zanj brezizhodnem položaju odloči za dvojno žrtvovanje sebe in svojega (prav tako navidez mrtvega) mlajšega sina; zato žalostne pasaže od 0:42 naprej. Tokrat je upanje padlo, ni pa ugasnilo, kar zaslutimo v 1:43, čeprav je lahko suspenz, ki konča skladbo, dvorezen meč.
Naslov The Black Gate Opens nekako ne napoveduje glasbe, ki jo dejansko slišimo. Uvod je junaška in vsega dobrega polna verzija téme bratovščine in v 1:00 Sir James Galway, po splošnem mnenju kritikov in publike najboljši flavtist sveta, s kositrno piščaljo (tin whistle) pričara nežno in mirno vzdušje, ki postane s trobili in zborom (2:05) herojsko in plemenito in se z Galwayjem vrne v mir in optimizem, dokler se v 3:31 ne zasliši dobrohotnih hornov in solo trobente, ki z navdušenjem odigrajo refren iz Into the West.
Od skladbe z naslovom The End of All Things lahko pač pričakujemo samo to, kar tudi dobimo, saj z njo pride trenutek, na katerega smo čakali vse tri filme. Vrhunec zgodbe o gospodarju prstanov je v vseh pogledih monumentalen. Zborovsko petje je neposredna paralela tistemu iz The Prophecy, kar je po svoje logično in pričakovano, saj enaka glasba spremlja tako Prstanov nastanek kot tudi konec. V 1:09 se s solo sopranom ( Renée Fleming) Edini še zadnjič oglasi, vendar je tokrat njegova pesem lahko le še neuslišana prošnja za usmiljenje, česar se Prstan in njegov stvaritelj začneta zavedati v 1:50 in 2:17 je že podoba konca. Glasba počasi, a odločno modulira v optimistični dur in Sauronova usoda je zapečatena v 3:53, kar v 4:09 simbolično ponazori še zelo lepa in lirična žalostinka z neverjetno optimističnimi odtenki, ki v spomin prikliče konec skladbe The Bridge of Khazad-dûm s FotR soundtracka (sopran solo Edwarda Rossa po Gandalfovem padcu v Khazad-dûmsko brezno) in dobesedno Konča Vse Stvari.
Največji del CD-ja zavzema naslovna The Return of the King, ki sem jo omenil na začetku članka in je, kot rečeno, "mogočen 10-minutni glasbeni povzetek celotne filmske trilogije". Slišati je moč več ali manj vse pomembne téme vseh treh filmov, zato je skladba idealna, da si jo zavrtite, ko nimate časa ali volje za poslušanje celotnega (ali celo vseh treh) CD-ja, pa bi vseeno radi dobili svojo "dnevno dozo" LotR glasbe. :) V Srednji svet se naposled vrneta nekdanji mir in idila, posebej pa je treba seveda omeniti vokalni solo Vigga Mortensena (3:45; melodijo je, prav tako kot Billy Boyd, prispeval Viggo sam!), ki, naposled okronan za gondorskega kralja, svoje kraljevanje začne z zamišljeno vilinsko evokacijo svoje življenjske poti:
Et Eärello Endorena utúlien.
Sinome maruvan ar Hildinyar tenn'
Ambar-metta.
V The Grey Havens, zadnjo postajo Frodove dolge poti, nas prvi popeljejo nežni glissandi solo flavte in glasba ni nič drugega kot zasanjano utelešenje miru in sreče, ki sta se po zmagi nad Temo naposled spet naselila v Srednji svet. Akordi se mirno prelivajo in prepletajo, za še bolj idilično ozračje skrbijo godala in zbor. Vmes se v 3:30 še zadnjič zasliši téma hobitov, v 4:56 se spet oglasi Sir James Galway, v 5:17 pa téma zadnje skladbe. Bela ladja je izginila za obzorjem in odplula.
Into the West . Morda mi bo kdo zameril, a moje skromno mnenje je, da je témo te skladbe pravzaprav mnogo lepše slišati v instrumentalni verziji (kot del filmske glasbe). Vsekakor pa je treba reči, da Into the West kot labodji spev celotne trilogije dostojno zaključi dolgo pripoved (tako filmsko kot glasbeno). Še ena moja pripomba: ob imenu Annie Lennox opažam podoben trend komercializacije, kot pri Enyi in FotR soundtracku (beri prejšnji članek), zato morebiti ne bi bilo slabo, če bi skladbo zapela npr. Lisa Gerrard, Miriam Stockley ali Natacha Atlas. Vendar je razprava o tem zdaj pač brezpredmetna. Menim, da Annie Lennox z izjemo za moj okus nekoliko "pretrde" vokalizacije delo opravi pohvalno.
Na koncu lahko le ponovim Shorove besede iz zgibanke CD-ja: "[…] Moji občutki na koncu so grenko-sladki. Zelo težko bo zapustiti Srednji svet in izjemne ljudi, ki sem jih spoznal in imel rad. […]"
Shore je že od začetka svojega sodelovanja pri Gospodarju prstanov večkrat omenil, da o filmski glasbi za vse tri filme razmišlja kot o operi v treh dejanjih. Dovolim si trditi, da mu je to uspelo v popolnosti, saj je ustvaril eno nesporno največjih mojstrovin filmske glasbe in se s tem postavil ob bok največjega skladatelja filmske glasbe vseh časov, Johna Williamsa in njegove glasbe za vesoljsko sago Vojna zvezd. Shorova glasba za Bratovščino prstana, Stolpa in Kraljevo vrnitev je večna in nepozabna in kot taka bo ostala zapisana v zgodovino filma, filmske glasbe, gledalcev, poslušalcev in oboževalcev Tolkiena in Gospodarja prstanov.
Še bolj kot glasba sama morda lahko razveseli le še zaključek Shorovega pisanja: "[…] In zdaj odlagam svinčnik le za kratek čas, saj že mislim na in se veselim podaljšane verzije Kraljeve vrnitve in še enega snemanja v marcu. In, seveda, človek sanja o povesti o Hobitu. Hvala za poslušanje!"
Hvala tudi Tebi, Howard. Tvoja glasba bo vedno ostala v naših srcih (in ušesih! J ).