And could he discower the ring, it would make him the lord of the world!
Podobnosti med knjigo Gospodar prstanov in mitsko tradicijo severne Evrope je nemogoče spregledati, če ste le kdaj vzeli v roke kak skandinavski mit.
Skandinavska mitologija, vikinška mitologija, germanska mitologija… Vse se nanašajo na predkrščanska verovanja norveškega, švedskega, islandskega in danskega ljudstva.
Najstarejše delo severnjaške literature so Ede. Poznani sta nam dve – Prozna eda in Poetična eda. To sta zbirki zgodb, ki so največji in najpopolnejši vir vsega našega znanja o skandinavski mitologiji in vsi severnjaški miti v poznejši literaturi, v katerikoli svoji obliki ali verziji, izhajajo iz teh srednjeveških zapisov.
Poetična eda je starejša izmed obeh ed in je zato imenovana tudi Starejša eda (Elder Edda). Vsebuje mnogo različnih zgodb, ki jih je neki neznanec zbral in zapisal nekje okoli davnega leta 1250. Večina zgodb je bila verjetno zapisana že na Islandiji, tedanji vikinški koloniji, ustno izročilo pa je verjetno še starejše in naj bi segalo še v čas preseljevanja prednikov Germanov in severnjakov, še preden so se ustalili na Skandinavskem polotoku.
Prav ta Starejša eda je bila ena izmed priljubljenih mitoloških del, ki jih je s takim veseljem proučeval profesor Tolkien. Sam je bil namreč zelo razočaran nad dejstvom, da njegova draga Anglija nima nobene bogate zbirke starih legend in zgodb. Zato ni čudno, da ga je bornost angleške mitologije pehala v iskanje in raziskovanje dediščine na tem področju bogatejših narodov.
Občudoval je pogum severnjakov in v svojem eseju o Beowulfu celo zapisal: »Severnjaki imajo tako moč, da njen duh živi celo v naših časih«
Z ustanovitvijo kluba "Coal Biters," Kólbitar (kar je norveški izraz za može, ki se namesto lova in bojev raje zadržujejo doma ob toploti ognja) leta 1926 je Tolkien upal, da bo tudi druge oxfordske učenjake prepričal v pomembnost severnjaške mitologije in jim vzbudil zanimanje zanjo.V klubu so prebirali norveške mite, med njimi celotno Volsunga sago in Starejšo edo v originalni islandščini. Pr av tako je bilo v klubu Inklingov, kjer so nadaljevali s prevajanjem norveških in germanskih legend.
Kot je tudi sam dejal, je skušal modernizirati mite in jih napraviti bolj verodostojne. To mu je navsezadnje neverjetno dobro uspelo, saj je na podlagi sinteze konceptov splošne evropske folklore, literature in mitov uspel ustvariti nov, izviren in domala pristen svet, ki je postal zatočišče nam, izgubljencem nove dobe.
V Starejši edi je poudarek na zgodbi, v kateri nastopa prstan kot gonilna sila celotne prigode, prav tako kot v Gospodarju prstanov. To je legenda o Siegfriedu, Ubijalcu zmaja, ki je prevzel nibelunški zaklad. Od tedaj dalje je ta zgodba prešla mnogotere verzije in priredbe.
1. Ob koncu 13. stoletja (1270) je Snori Sturlusson zapisal pripovedi Mlajše ede (Younger Edda), znane tudi kot Poetična eda. V tej knjigi se prepletajo skandinavski miti (iz Starejše ede) z zgodbami starega testamenta in grškimi vplivi trojanskega cikla.
2. Prav tako v 13. stoletju anonimni pesnik z Islandije zapiše Sago o Volsungih (Volsunga sago). To so pesmi iz Starejše ede, prelite v prozo, govorijo pa o herojih iz družin Volsungov in Nibelungov.
3. Nemški srednjeveški viteški ep, Nibelungenlied (Pesnitev o Nibelungih ali Balada o propadu Nibelunške dinastije) je bil spesnjen v 13. stoletju (ok. 1200), v njem pa so obdelane stare zgodbe o Siegfriedu, vendar že s pridihom krščanstva.
4. Richard Wagner, nemški skladatelj, je snov za zgodbo svoje opere Nibelunški prstan, ki jo je napisal v 19. stoletju, vzel iz tega epskega mita ter ji dodal nekaj sprememb. Želel je uskladiti elemente Niebenlugenlieda in Sage o Volsungih, zato je moral zgodbo še enkrat pretresti. V njegovih rokah je legenda o Ubijalcu zmajev po več kot tisoč letih dobila dokončno in najbolj znano obliko.
Že takoj pa je Tolkien zanikal kakršnokoli povezavo z Wagnerjevim prstanom in je nekoč izjavil: »Oba prstana sta okrogla, tu pa se podobnost tudi konča«. Oba sta črpala iz istih virov, pa vendar so na prvega vplivali tudi finski narodni ep Kalevala, agnlo-saxonska poezija ter še obilo drugih virov. Njegova dela so tako edinstvena, ker je združil za svojo mitologijo Srednjega sveta elemente waleške , galske, skandinavske in germanske folklore.
Vseh variant zgodbe o Siegfriedu tule ne bom opisovala, temveč si bomo pogledali samo Volsunga sago, ki ima še največ skupnega s Tolkienovimi deli in verjetno se je pisatelj po njej tudi najbolj ravnal.
»Heroj Sigi, Odinov sin, ima sina Rerica. Njegova žena poje jabolko in zanosi. Otroka nosi šest let in končno rodi Volsunga, ki je tretji v liniji kraljev. Volsung postane oče desetim sinovom in eni hčerki, najstarejša sta dvojčka – brat in sestra, Sigmund in Signy. Nekega dne se v veliki dvorani Volsungov med zborovanjem Hunov, Gotov in Vikingov pojavi enooki starec in v veliko drevo sredi dvorane zarine meč. Nato izgine. To je bil Odin. Vsi junaki v dvorani skušajo izvleči meč, uspe le Sigmundu. Postane zelo slaven junak in se spopade z mnogimi nevarnostmi. Umre v boju, njegova žena pa rodi sina Sigurda. Mati se z otrokom zateče na danski dvor in tam spozna kovača Reigna, ki vzame Sigurda za rejenca. Otrok se hitro uči in postane zelo spreten in močan, pa vendar se z Reignom nikoli nista preveč marala. Nekega dne Reign povabi Sigurda na pogovor in mu zaupa, da izhaja iz davnih časov, ko so bili bogovi še zelo močni, in da je eden izmed treh sinov velikana, Čarovniškega kralja.
Pove mu zgodbo. Bogovi Odin, Loki in Honir so potovali po Midgardu in ob nekem tolmunu ubili vidro. Še istega večera so prišli do velikanove hiše ter ga prosili za prenočišče. V zahvalo za gostoljubje so mu podarili vidrino kožo, ob kateri se je velikan zgrozil, kajti vidra je bil eden od njegovih sinov, ki je znal spreminjati oblike in največkrat si je nadel prav podobo vidre. Da bi se bogovi izognili smrti, ki jim jo je kot maščevanje namenil velikan, so mu v zameno za svoja življenja obljubili ogromno zlata. Loki je moral iti k škratu Andvariju, ki je bil znan po velikem bogastvu. Ko je prišel do škratovega bivališča ob slapu, je ujel v vodi veliko ščuko, ki se je nato spremenila v svojo pravo obliko; Andvarija. S silo mu je vzel ves zaklad, celo mali prstan, za katerega je škrat milo prosil, naj mu ga pusti. To je bil prstan, ki je imel moč povečati bogastvo. Škrat je zato izrekel prekletstvo. Prstan in zlato, ki ga množi, naj bosta za vedno prekleta in vsi, ki bodo imeli prstan, bodo uničeni. Bogovi so zaklad izročili velikanu in se tako odkupili za uboj njegovega sina. Prekletstvo prstana pa je pričelo delovati, kajti Reignov brat Fafnir je zaradi sle po bogastvu ubil očeta in se sam polasti vsega zaklada in prstana, Reigna pa zapodil in mu zagrozil s smrtjo. Od tedaj dalje Reign pripravlja maščevanje.
Fafir zdaj živi v obliki velikega zmaja v votlini in straži svoj zaklad. Reign Sigurdu obljubi del zaklada, če ubije Fafnirja. Sigurd za tak podvig potrebuje močno orožje in gre k materi izprosit očetov meč, ki pa je zlomljen. Reign ga skuje na novo in Sigurd ga poimenuje Gram, Odinovo darilo.
Nato odjaha do puste planjave ob robu Mrkolesja, kjer je že mnogo junakov padlo v spopadu z zmajem. Po cesti se odpravi do jame globoko v gozdu. Ker ve, da je zmaj ranljiv le na trebuhu, si v pot izkoplje jamo, kamor se skrije in čaka, da se zmaj sprehodi mimo. Takrat bi ga lahko zabodel od spodaj. Tako se zgodi in ko je zmaj mrtev, Reign prosi Sigurda, naj mu speče zmajevo srce. Sigurd slučajno okusi nekaj tople krvi in nemudoma razume govorico živali. Ptice mu razkrijejo, da ga ima Reign namen ubiti, zato kovača v tej nameri prehiti, se polasti vsega zaklada in si natakne prstan.
Kot vitez nadaljuje s herojstvi in vmes prebudi valkiro Brunhildo iz začaranega spanca v gradu, obdanem z ognjem (rešil bi jo lahko le največji in najpogumnejši heroj). Priseže ji večno ljubezen in obljubi, da se vrne, ko bo dovolj velik junak, da je bo vreden. Kot dokaz ji pusti prstan. Naslednjega dne se Brunhilda ne spominja ničesar več. Le zlati prstan na roki jo opominja, da mora čakati junaka, ki ne pozna strahu, kajti le on bo postal njen mož. Sigurd medtem pride v dežele ob Renu in služi tamkajšnjemu kralju. Ta ima tri sinove – Gunnarja, Hognija in Guttorma ter hči Gudrun. Njegova žena, kraljica Nibelungov, si želi Sigurda za zeta in mu da spiti napoj pozabljenja. Tako se Sigurd in Gudrun poročita, nato pa prosi Gunnar Sigurda, naj mu pomaga pridobiti zanj Brunhildo, kajti novice o lepotici, ujeti v gradu, so prišle tudi do te dežele. Sigurd popije kraljičin magični napoj, ki ga spremeni v Gunnarja. Spet mu uspe priti skozi zapreke do gradu, kjer kot Gunnar očara Brunhildo. Skupaj prebijeta tri noči, vendar Sigurd vsak večer na posteljo med njiju položi svoj meč. Dekle mu podari Andvarijev prstan kot obljubo večne ljubezni. Le-tega nato Sigurd podari ženi. Tako se Brunhilda in Gunnar poročita, nato pa se stvari začnejo razvijati same od sebe. Brunhilda zve, da je bila prevarana (Sigurd je vse izblebetal svoji ženi, ta pa se je pred tekmico hvalila) in verjame vse, ko ji Gudrun kot dokaz pokaže prstan. Brunhilda ji zabrusi nazaj, da vsi mislijo, da je tedaj v stolpu Sigurd v Gunnarjevi preobleki spal z njo. Gudrun to takoj pove Gunnarju, ki prepriča brata Guttorma, naj Sigurda ubije. Guttorm ga res zabode v spanju, Sigurd pa z zadnjimi močmi za njim zaluča Grama, ki morilca razkolje na pol. Nato si vzame življenje še Brunhilda, prstan pa ostane Gudrun. Brata vzameta ves Sigurdov zaklad in ga skrijeta tako, da ga potopita v Ren. Gudrun je pretresena in se želi maščevati bratoma za možev uboj, a ji mati zvari še en napoj in dekle pozabi na vse. Kasneje jo dajo ponovno v zakon Hunu Atili in čez nekaj let se Gudrun nazadnje le maščuje svojim bratom. Povabi jih v svoje novo kraljestvo in naroči podanikom, naj vse goste iz njene dežele pobijejo. Zadnja pokončajo še Gunnarja in Hognirja, ki kralju in njej nočeta izdati, kam sta skrila zaklad. Isto noč Gudrun, poslednja iz rodu Nibelungov, ubije še Atilo, zažge palačo ter se z Andvarijevim prstanom na roki in s kamenjem v naročju vrže v morje.
Primerjava dogodkov:
- Magični prstan, ki daje nosilcu veliko moč, toda vsebuje uničujoče prekletstvo, se pojavlja kot vir vsega zla v obeh zgodbah. Pri Tolkienu prinese pogubo vsem, razen pravemu gospodarju prstana. Talisman nevidnosti, ki je povezan z zakladom (v Edi je to čelada nevidnosti), je Tolkien združil v en sam objekt – prstan.
- Zlomljeni in ponovno skovani meč je v Edi Siegfriedov Grim, pri Tolkienu pa Aragornov Narsil.
- Zaradi prstana izbruhne med dvema škratoma / velikanoma prepir, v katerem eden od njiju ubije drugega. Pri Tolkienu nastopata polovičnika Smeagol in Deagol, ki nesrečno konča.
- Zlobni škrat, ki je posedoval prstan, je zaradi njega ponorel, se izpridil ter na koncu tudi umrl. Primerljiv je z Golumom, ki ga je prstan čisto obsedel in pognal v smrt (skok v ognje Orodruina).
- Prekletstvo prstana ne prinese le smrti, temveč tudi moralno razgradnjo, propad ali pohlep po moči in imetju vsem, ki ga nosijo.
- Tudi premikanje otokov je zaslediti v obeh virih. Ulmo povleče velik otok kot ladjo z vilinci v Valinor. Na severu je boginja Gefion, dobrotnica ljudi, ustvarila danski otok tako, da je odtrgala del Švedske Tam je nastalo jezero, katerega obris se sklada z obliko otoka.
- Odin in velikan Vafthrudnir si postavljata uganke pred Valhallo. Velikan je poražen, ko ga prvi sončni žarki spremenijo v kamen. Ugankarski dvoboj je primerljiv z Golumovim in Bilbovim dvobojem.
Primerjava krajev:
- Ime Srednji svet izhaja iz severnjaške mitologije. Vseh svetov je tu devet in Srednji svet ali Midgard, ki je bivališče ljudi, je le eden izmed njih.
- V Edi se več kot le enkrat pojavlja ime Megleno gorovje (Misty mounatins). V Baladi o Skirnirju junak mora oditi v Megleno gorovje, da bi ugrabil velikanovo hčer.
- Prav tako se v mnogih zgodbah pojavlja Mrkolesje, (Mirkwood), kot ime za temačen, strašljiv in magičen gozd.
- Kot kralj bogov ima Odin v Asgardu tri dvorane. Valaskiaff je dvorana, kjer ima zlat prestol (Hildiskialf), s katerega opazuje vse, kar se dogaja v devetih svetovih.V zborni dvorani bogov, ki se imenuje Gladsheim, predseduje še 12 bogovom. Zadnja dvorana je Valhalla, dvorana pobitih, kjer se zbirajo vojščaki, padli v bitkah, in čakajo dne, ko bo napočil Ragnarok.
V Tolkienovih zgodbah je dvorane prev tako zaslediti; Valaskiaff ali prestoli videnja so kar trije. Eden je pri Manwëju, ki ima prestol na Tanquetilu, najvišji gori na svetu, in vidi preko vsega sveta. Prav tako ima Sauron moč (čeprav manjšo), da vidi in poveljuje iz Temnega stolpa v Mordorju. Zadnji je grič Amon Hen (tam je imel Frodo srečanje z očesom), kjer je Sedež videnja, s katerega se vidi teleskopsko neznansko daleč v vse smeri.
Gladsheim je primerljiv z valarskim Prstanom usode, kjer so zborovali Valarji z Manwëjem na čelu. Valhalla pa je enaka kot Mandosove Dvorane čakanja, kjer umrli vilinci čakajo konec sveta.
- Zmaj, ki straži zaklad in se pojavlja kot Smaug v Hobitu, je tu Fafnir, ki prav tako straži zaklad v neki jami. V obeh zgodbah zmaja pokončajo tako, da ga prebodejo skozi nezaščiteno mesto na njegovih prsih (v Hobitu s puščico ter v Edi z mečem).
- V Starejši edi je Tolkien našel imena za svojih šestnajst škratov – Durin, Dwalin, Dain, Bifur, Bofur, Bombur,Nori, Thrain, Thorin, Thror, Fili, Kili, Fundin, Gloiin, Dori, Ori.
- Prav tako se v Edi med škrati pojavlja Gandalf, katerega ime pomeni Magični vilinec ( sorcerer Elf ). Obstajajo pa tudi trditve, da je Gandalf iz Ede mešanica obeh ras, hibrid škrata in vilinca. Tudi nekatere sage omenjajo to ime.
- Thorin Hrastov ščit, ki se pojavi v Hobitu, je sestavljen iz imen dveh škratov. V Edi se pojavlja ime Thorin, malo kasneje pa še Eikinskjaldi, kar pomeni Hrastov ščit (oaken-shield) v staro norveščini.
- Obstaja primerjava med škratom Andvarijem in Golumom. Andvari v Edi je škrat, ki živi v podzemlju ob jezercu in se zna spreminjati v ribo. Imel je gore zlata, ki mu jih je Loki zaplenil, škrat pa je želel obdržati le majhen zlat prstan. Ko mu je Loki vzel še tega, je škrat prstan preklel in dejal, da bo vsak, ki ga bo posedoval, zaradi njega tudi uničen.
Skupno jima je torej, da oba živita pod zemljo, sta povezana z ribo, imata dragocen mali prstan, ki jima ga vzame obiskovalec, in oba prstana sta prekleta.
- Odin, vrhovni bog v skandinavskem panteonu, je tudi bog vojne, poezije, prevar in modrosti, čarovnik, mistik, šaman in kralj. V Edi je predstavljen kot popotnik, enooki starec, ki išče modrost, jo spodbuja v ostalih, občasno sodeluje kot patron ljudskih herojev, opazuje njihov napredek in jih pripravlja za mesto v Valhalli.
Lahko ga primerjamo z obema velikima čarovnikoma v GP, Gandalfom Sivim in Sauronom, Gospodarjem prstanov. Po eni strani je kot sila narave, ki je nad moralnimi nauki dobrega in zla, po drugi strani pa teži k pridobivanju moči in hlepi po njej. Zatorej je razdeljen na dvoje; dobri aspekti Odina se kažejo v Gandalfu (ki ima močno voljo in odkloni prstan v strahu pred svojim lastnim propadom), slabi pa v Sauronu (ki verjame, da cilj opravičuje sredstva in v boju proti zlu sam postane zloben, nakar ga uniči želja po moči).
Prav tako kot Istari pri Tolkienu, se je Odin neopazno potikal po Midgardu, znal je govoriti jezik ptic in zveri (kot Radagast), obvladoval je volkove in krokarje (v Sauronovem primeru vrane), jezdil je magičnega konja, ki je prehitel celo nevihtne vetrove (Gandalfov Shadufax). Potoval je po vseh devetih svetovih in iskal znanje in modrost, izpraševal je vsa živa bitja, duhove, rastline, celo kamne. Preživel je mnogo preskusov in nevarnosti, a je iz vsake izšel še bolj moder.
Omenim naj Odinove žrtve. Devet dni in noči je ranjen z glavo navzdol visel z Yggdrasila, velikega drevesa, ki stoji v centru sveta in povezuje vseh devet svetov, in v meditativnem stanju se mu je odkrila skrivnost run. Z njimi je pridobil veliko moč. Lahko je zdravil, naredil orožja nenevarna, umirjal nevihte… Nato pa se je spustil še do vodnjakov modrosti in za požirek je moral žrtvovati oko. To prvo žrtvovanje je mogoče videti pri Gandalfovem boju z Balrogom, saj po usodnem boju v mističnem stanju potuje drugam in se nazadnje vrne kot spremenjeni in močnejši Gandalf Beli.
Eno oko je izpostavljeno pri Sauronu. Enooki vladar je tako močan, ker žrtvuje vse razen tega zlobnega očesa in mu nič drugega ne ostane od duše in telesa.
Prav tako je Odin imenovan Gospodar prstanov in devetih svetov. Ima pa tudi prstan Draupnir, ki sta ga skovala največja kovača v devetih svetovih in v njegovo izdelavo je bila vložena vsa Odinova modrost. To je še ena podobnost s Sauronom. Draupnir je utrdil Odinovo moč Gospodarja devetih svetov. Dal pa mu je tudi neskončno bogastvo. Vsakih devet dni iz Draupnira pade osem prstanov enake velikosti, kar omogoča Odinu, da postane največji darovalec prstanov in si tako pridobi ogromno vojsko vazalov. In ko Odin prstan izgubi (oziroma ga z mrtvim sinom Baldurjem položi na grmado in prstan izgine v podzemlje), je njegova oblast v nevarnosti, kajti izzovejo ga velikani. Tako se odpravi s svojim osemnogim konjem Sleipnirom v Hel, bivališče mrtvih, in si pridobi nazaj prstan, s tem pa tudi oblast.
V GP so stvari obrnjene, saj je Sauron gospodar prekletih (pekla na zemlji – Mordorja), ko mu je prstan vzet in izgubljen. Takoj, ko se vrne v Mordor, napne vse moči, da bi ga našel. In če bi prstan res dobil, bi vse uničila kaos in vojna.
- V Silmarillionu Beren izgubi roko, v kateri drži silmaril, saj mu jo odgrizne volk Carcharoth. Pri severnjakih je enoroki bog Tyr, ki mu je eno roko odgriznil volk Fenrir. Tyr jo je položil med njegove čeljusti kot jamstvo, ko so bogovi zvezali Fenrirja z močno vrvjo, da bi ga priklenili do Ragnaroka. Volk je dovolil, da ga zvežejo le, če eden od bogov položi roko v njegov gobec, saj jim ni verjel, da ga bodo tudi odvezali. Ko so se okoli njega zategnile magične vrvi, je odgriznil Tyrovo roko.
- Oseba z imenom Kačji jezik (v GP je to Grima, podli svetovalec rohanskega kralja Theodna), se pojavlja v knjigi Erik Rdeči in ostale Islandske sage, kjer mož dobi ime na račun tega, da je bil odličen, čeprav malce nespodoben pesnik, in ne zaradi same zlobe njegovih besed.
- Škrat Thrain je morebiti vzet iz Sage o Hromundu Greipsonu, kjer vikinški kralj Thrain vihti magični meč. Dokler je z njim oborožen, ga ne more nihče ubiti (do takrat, ko so ga razorožili, je posekal že 144 nasprotnikov).
- Durin in Dvalin se prav tako še pojavita v Sagi o Hervöru in Heithreku, kjer ju Odin prisili v kovanje meča Tryfinga. Ker sta v to prisiljena, prikličeta nad meč smrtonosno prekletstvo; naj vedno, ko bo izdrt, prinese nekomu smrt. Pojavljata se še v nekaterih sagah.
- V skandinavski pravljicah pogosto nastopajo tudi troli in zanje velja, da se morajo zaščititi pred soncem. Lahko prenesejo dnevno svetlobo kot tako, na smejo pa biti direktno izpostavljeni soncu in njegovim žarkom.
Severnjaški mitski svet je zelo nemoralen, saj bogovi na veliko goljufajo, spletkarijo, pobijajo druga bitja in nasploh naredijo vse za lastno korist, medtem ko je Tolkienov poudarek ravno na nenehnem boju med silami dobrega in zlega. Celotna zasnova GP temelji na prevladi sveta v obliki dveh moči, ki sta zastopani z dvojnostjo belega in črnega čarodeja. Za svoj svet je avtor družil elemente in materiale, ki so del splošne evropske dediščine tradicije, jezika, kultur in verovanj, ter tako potegnil iz vsega najboljše.
Prepričana sem, da je na teh straneh podana primerjava le kaplja v morje, pa vendar sem vam na nek način tudi želela pokazati, koliko zgodb in legend se skriva tako blizu nas. Le oči je treba odpreti in se potopiti v ta pisani svet. Tako kot je to storil J.R.R.Tolkien.