» […] Gothmong, namestnik Morgula, jih je gnal v boj – Vzhodnjake s sekirami, Variage s Khanda, Južnjake v škrlatu in črne može iz daljnega Harada, podobne poltrolom z belimi očmi in rdečimi jeziki.«
Gospodar Prstanov, Kraljeva vrnitev
Zgornji opis vojske je le eden izmed kratkih, a jedrnatih podatkov o Sauronovih zaveznikih v Vojni Prstana. Temnemu vladarju so namreč poleg Nazgûlov in orkov služili tudi ljudje, opisani kot nenavadni in celo zlobni, a med seboj zelo različni. Kdo so bili, od kod so prišli, kakšna je njihova zgodba – odgovori na ta vprašanja mnogokrat izpuhtijo zaradi velike količine podatkov, ki jih nudi kompleksnost Tolkienovih del. Ta članek je posvečen njim, Vzhodnjakom in Južnjakom, pomembnim in mnogokrat po krivici prezrtim ustvarjalcem zgodovine Srednjega sveta.
Pojem Vzhodnjaki [Easterlings] se uporablja za ljudi z vzhoda nasplošno in nima enotnega pomena čez vsa obdobja. V prvi dobi so bila s tem izrazom označena vsa plemena, ki so vstopila v Beleriand severno od Modrega gorovja [Blue Mountains, Ered Lúin] po letu 473 in bila rumene ali črne polti. Ker je Beleriand ležal na skrajnem zahodu kontinenta, se je ime »Vzhodnjaki« uporabljalo v veliko širšem smislu kot pozneje. V drugi in tretji dobi se začne razločevanje med Vzhodnjaki in Južnjaki [Southrons], pač glede na geografsko nastanitev. Niso pa Vzhodnjaki poznejših dveh dob potomci tistih iz prve dobe.
Zibelka vsega človeštva je bil Hildórien, planota na vzhodu sveta. Ljudje so se prebudili istočasno kot sonce, okrog leta 305 prve dobe. Nato so se preseljevali na sever, jug in predvsem zahod. Kdaj in kako se je telesna struktura ljudi tako spremenila, da je bilo možno razlikovati med rasami, ni čisto jasno, najbrž pa je temu precej botrovalo prilagajanje na novo okolje.
O Vzhodnjakih v prvi dobi se pred njihovim prihodom v Beleriand ve bolj malo. Bili so nomadi, imeli so stike s temnimi vilinci [dark elfs] z vzhoda Modrega gorovja in s škrati. Nekateri so že zelo zgodaj prišli pod Morgothov vpliv, ki je imel nekaj dejavnih služabnikov na vzhodu. Bili so črne ali rumenkaste polti, temnih las in enako temnih oči, majhni in plečati ter zelo močni, sploh pa so bolj spominjali na škrate kot na vilinske gospode. Tudi njihovi jeziki, raznovrstni in osorni, so spominjali na škratovskega. Povprečna življenjska doba pa je bila krajša od tiste, ki so jo dočakali ljudje v Beleriandu.
Zahodno od Modrega gorovja so bili prvič opaženi kaki dve leti po Bitki nenadnega plamena [Battle of the Sudden Flame, Dagor Bragollach], torej leta 475 prve dobe. Večinoma so se naselili v Lothlannu, razlogi za njihov prihod pa so bili različni. Tisti, ki so bili pod Morgothovim vplivom, so se odzvali klicu svojega gospodarja, ostali pa so slišali za lepote in bogastvo (pa tudi težave) te dežele in so se jo odločili poiskati. Pri tem potovanju so mnogi ostali na vzhodu Modrega gorovja in so zelo verjetno delni predniki poznejših ljudi severa.
Stiki med človeškimi staroselci in prišleki v Beleriandu so bili redki ter ne preveč prisrčni. Fëanorjevi sinovi pa so z Vzhodnjaki sklepali zavezništva, saj so potrebovali močno obrambo pred Morgothom. Na svojo stran so pritegnili dva največja vladarja temnopoltih Vzhodnjakov, Bóra in Ulfanga Črnega, ter njuni ljudstvi.
Potem ko sta Béren in Luthien iz Morgothove železne krone izmaknila Silmaril, je med vilinskim prebivalstvom vzklilo upanje, da temnega vladarja le lahko premagajo. Maedhros, Fëanorjev najstarejši sin, je zbral zaveznike in vojsko, pri tem pa rekrutiral tudi Vzhodnjake, s katerimi se je spoprijateljil. Ni vedel, da so bili Ulfangovi ljudje že pod Morgothovim vplivom, in četrti dan vojne je prišlo do velike izdaje med bitko, pozneje imenovano Neštete solze [Unnumbered Tears, Nirnaeth Arnoediad]. Mnogi Vzhodnjaki, sprva na strani Maedhrosa in zaveznikov, so bitko zapustili, ali pa se kar naenkrat začeli boriti proti Fëanorjevim sinovom. Iz gora so prihitele še dodatne okrepitve za temnega vladarja, ki jih je z Vzhoda pritegnil Uldor Prekleti, Ulfangov sin, tako da je Morgoth zaradi človeške izdaje slavil svojo veliko zmago.
Biti izdajalec pa ni nikoli dobra poteza, saj pomeni dvojni prezir, in Vzhodnjaki so to tudi občutili. 
Da so bili v nemilosti pri vilincih in njim zvestih ljudeh, je razumljivo, a tudi Morgoth jim ni prizanesel. Čeprav jim je sprva obljubil, da bodo lahko poselili Beleriand, jim je to po bitki odrekel. Vzhodnjake je naselil v Hithlum in jim prepovedal, da bi ga zapustili. Od takrat naprej Morgothu niso več zaupali, a so se ga bali in so ostali pod njegovim vodstvom.
Srednji svet v prvi dobi - potem ko so prispeli v zahodne dežele, so Vzhodnjaki sprva živeli v Lothlannu, po Vojni gneva pa v Hithlumu.
V Hithlumu so zasedli predvsem severni del in samo najbolj drzni so prodrli vse do Dor-lómina. Prejšnji prebivalci, ki so pred njimi pobegnili, so namreč našli zavetje v gorovju Ered Wethrin na jugu te dežele in Vzhodnjaki so se jim raje izognili. V svoji novi deželi so sprva ropali in ustrahovali preostale staroselce ter jih zasužnjevali, na silo so poročali domačinke, mnoge starce pa nagnali v gozdove in jih tam sestradali do smrti. Bili so v stiku z orki, kar se je odražalo v njihovi vse večji krutosti. Od kaznovanja jim je bilo najljubše obešanje, za šport pa so mnogokrat »izpustili« kakšnega hitrega sužnja in ga nato lovili s psi.
Med bolj znanimi imeni tega časa ne gre prezreti Lorgana, poglavarja Vzhodnjakov v Hithlumu, ki je med drugim zasužnjil mladega Tuorja, Húrina pa ob vrnitvi pozdravil kot Morgothovega prijatelja. Omembe vreden je še Brodda, ki je bil med Vzhodnjaki sicer dokaj nepomemben, bil je pa dovolj pogumen in pohlepen, da se je naselil čisto na jugu Dor-lómina in grenil življenje predvsem Húrinovi hiši in podanikom.
Vzhodnjaki so imeli Hithlum pod svojo oblastjo vse do leta 583 prve dobe, ko je bil po Vojni gneva [War of Wrath], med katero so se spet borili na Morgothovi strani, cel zahodni del celine uničen. Malo jih je preživelo nastalo katastrofo, tisti, ki so, pa so pobegnili nazaj na vzhod čez Modro gorovje.
Tuor – eden najpomembnejših ljudi prve dobe, Huorjev sin, ki je v skrito kraljestvo Gondolin ponesel sporočilo Ulma, gospodarja voda; Eärendilov oče, Elrondov stari oče.
Húrin – gospodar Dor-lómina, med Nirnaeth Arnoediad ga je ujel Morgoth in pozneje preklel njega in vse njegovo potomstvo; oče Túrina Turambarja in Nienor.
Vzhodnjaki, ki so preživeli kataklizmo ob koncu prve dobe, so pogosto prevzeli vodstvo nad manj razvitimi rojaki, a takih je bilo malo. V tem času, ko v Srednjem svetu počasi poskuša zavladati Sauron, se začne razločevanje med človeškimi ljudstvi vzhoda in juga. Čeprav se večinoma omenjajo skupaj, ponavadi kot zavezniki nasproti Gondorju ali Sauronovi vojaki, se med seboj že precej razlikujejo in jih je bolje obravnavati posebej. Na jugu zasledimo Haradrime in Umbarske pomorščake, na vzhodu pa več nomadskih in vojaških plemen, kot so Variagi, Balchothi in Vozarji.
Beseda harad je vzeta iz sindarina in pomeni jug. S tem izrazom se označuje vse dežele, ki ležijo južno od reke Harnen ter gorovja Ephel Duath, grobo pa se glede na oddaljenost delijo še na bližnji in daljni Harad. Pokrajina naj bi bila predvsem vroča, prepredena tako s puščavami kot tudi z gozdovi, omenjata se dve gorski verigi – Sivo gorovje v zahodnih regijah ter Rumeno gorovje na vzhodu daljnega Harada. O rastlinstvu in živalstvu se ve zelo malo, najbolj znan predstavnik južne favne pa je zagotovo mûmakil , orjaški sorodnik slona, uporabljen v vojaške namene.
Skopi so tudi opisi prebivalstva. Ljudje se najpogosteje imenujejo Haradrimi, po gondorsko tudi Barangili. Očitno gre za vojaške in pomorske sile, precej bogate in zelo dobro oborožene. Karakterno naj bi bili drzni in kruti, fizično pa visoki, temnopolti, s črnimi očmi in dolgimi črnimi lasmi. Prebivalci daljnega Harada naj bi spominjali celo na poltrole. Na žalost ni nič povedanega o izgledu žensk.
Podoba Srednjega sveta v drugi in tretji dobi.
Haradski grb predstavlja črna kača na škrlatni podlagi, rdeča barva pa je zaščitni znak njihove vojske, saj se pojavlja na oblačilih (dolga škrlatna ogrinjala in bakreni oklepi), orožju (uporabljajo ukrivljene sablje, kopja in loke), na pregrinjalih za živali ter celo kot vojna barva na obrazu. Nasproti temu so njihovi ščiti črno-rumeni, okrogli z velikimi bodicami. Da je njihova rodna dežela bogata, priča velika količina zlata, poleg uhanov in ovratnikov imajo namreč zlato prepleteno celo v laseh.
Sprva je bil Harad z Númenorci in ljudmi severa v trgovskih odnosih, pozneje pa so se te vezi skrhale in južne dežele so začele predstavljati vojaško nevarnost. Temu je botroval Sauronov vpliv, ki je bil na jugovzhodu prisoten najbrž že od začetka njegovega prodora, medtem ko so mu dobro razvite jugozahodne obmorske dežele sledile sorazmerno pozno, šele proti koncu druge dobe. Po padcu Númenorja med Haradrimi in kraljestvi v izgnanstvu ni bilo nobenih toplih stikov več.
Haradrimi od takrat naprej predstavljajo grožnjo tako po kopnem (velike vojske pešakov, konjenikov in jezdecev mûmakilov) kot tudi po morju. Najbolj znano in najmogočnejše pristanišče bližnjega Harada se imenuje Umbar, ki je zaradi svoje lege predmet neprestanih zavojevanj tako s strani Harada kot tudi Gondorja.
V Srednjem svetu je znano še eno Sivo gorovje, in sicer severno od Rhovaniona.
Umbar sicer leži v bližnjem Haradu, vendar je zgodba zase. Ime označuje pristanišče, mesto z utrdbo ter bližnje obalne dežele. Njegov razvoj skozi stoletja je tesno povezan z dogajanji v Númenorju in pozneje Gondorju. Utrdili so ga Númenorci leta 2280 druge dobe, njim gre tudi pripisati zasluge za hiter razvoj kneževine v pomorstvu. Umbar je bil že od vsega začetka stičišče mnogih kultur, pomorska sila in pomembna točka za trgovanje s Haradrimi. Tu je númenorski kralj Ar-Pharazôn leta 3262 druge dobe porazil Saurona in ga odvedel v ujetništvo, v njegovo čast pa je bil na hribu nad mestom postavljen visok bel steber s kristalno kroglo na vrhu, ki je vpijala svetlobo sonca in meseca in žarela kot zvezda. Spomenik je bil pozneje uničen, moralna vrednost Umbarja pa je ostala.
Po uničenju Númenorja so prebivalci Umbarja počasi podlegli Sauronu in sčasoma je mesto dobilo zloglasen prizvok. Prebivalstvo se je vse bolj mešalo s haradskim in do leta 1600 tretje dobe je bila čista númenorska kri prisotna le še v potomcih nekdanje vladarske rodbine, pa še ta je po treh generacijah zamrla. Umbar je postal iztočnica za mnoge roparske napade po morju in neprestana grožnja Gondorju.
Zgodovina Umbarja je zgodba o neprestanem menjanju gospodarjev. Črni Númenorci so mu vladali do desetega stoletja tretje dobe, nato je bil gondorska utrdba do državljanske vojne sredi petnajstega stoletja, ko so ga uporniki zavzeli s pomočjo Haradrimov. Kmalu zatem je postal najbolj zloglasno pristanišče bližnjega Harada in zatočišče t. i. Umbarskih gusarjev [The Corsairs of Umbar], ki so s svojimi črnimi ladjami ustrahovali obale Srednjega sveta. Leta 1810 tretje dobe je spet prišel pod gondorsko oblast, bil pri tem skoraj popolnoma uničen in kmalu zatem obnovljen ter spet zavzet s strani Haradrimov. Sovraštvo do Gondorja in manjši boji so potekali še dobro tisočletje, njegova moč pa je bila oslabljena leta 2980, ko je Thorongil (Aragorn) ponoči vdrl v pristanišče in požgal velik del ladjevja ter ubil gospodarja ladjevja. Dokončno je bil Umbar zlomljen med Vojno Prstana, ko je poskušal napasti Pelargir, in bil od takrat naprej pristanišče pod gondorsko zastavo.
Rhûnsko morje leži severovzhodno od Mordorja in je pravzaprav veliko slano jezero, ostanek notranjega morja Helcar iz prve dobe. Vanj se na severozahodu izliva reka Celduin. Pokrajine vzhodno od Rhûnskega morja se imenujejo preprosto Rhûn, kar je splošni izraz za vzhod. Gre za pradomovino tako ljudi kot tudi vilincev, ki pa se je tekom tisočletij precej spremenila.
Prebivalci teh dežel so najverjetneje potomci ljudi, ki se v prvi dobi niso selili daleč na jug ali zahod. Že od samega začetka so bili v stiku s temnimi silami. V prvi dobi so jih obiskovali Morgothovi služabniki, po velikem uničenju so mnogim zavladali preživeli temnopolti ljudje iz Hithluma, nato pa jih je obiskal in obvladal še Sauron. Slednjemu se imajo zahvaliti za razvoj civilizacije in vojaških veščin, saj je novi temni vladar v prevzgojo Rhûna vložil veliko truda. Mogočne vladarje so Vzhodnjaki imeli že pred letom 2250 druge dobe, ohranili pa so se podatki o le enem izmed njih. Khamûl je bil prejemnik enega izmed devetih prstanov moči in je pozneje postal drugi Nazgûl, po moči in ugledu takoj za Coprniškim kraljem.
Zdi se, da se je vzhodnjaška visoka civilizacija razvijala na najbolj oddaljenem vzhodu. Tamkajšnja številna, dobro oborožena vojska je prvič vkorakala na znana področja Srednjega sveta šele v Vojni Prstana ob koncu tretje dobe, ko so s Sauronom sklenili zavezništvo. Zato pa so se morala kraljestva zahodnih dežel že dalj časa otepati nomadskih vzhodnjaških plemen, ki so vsake toliko časa poskušala najti plen in nov življenjski prostor preblizu njihovim domovanjem. Začelo se je že v petem stoletju tretje dobe, bolj očitni prodor pa so naredili Vozarji in Balchothi.
Še nekaj o daljnih Vzhodnjakih kot vojakih. Opisani so kot nizki ljudje, plečati in mrki, bradati kot škratje, ki se bojujejo z velikimi sekirami. Močni in utrjeni v mnogih bojih ne prosijo milosti niti, ko je smrt blizu. Šele ob koncu vojne, ko je bil Sauron uničen, so se izkazali za malce manj srčne in so si poskušali rešiti življenje z begom ali vdajo, čeprav so mnogi ostali zvesti Sauronovi ideji in se borili do konca.
Napadi Vozarjev [The Wainriders] na Gondor se začnejo po letu 1850 tretje dobe. Za razliko od prejšnjih vzhodnjaških plemen, ki so vsake toliko časa poskušala prodreti na to ozemlje, so bili Vozarji bolj trdovratni nasprotniki. Leta 1856 so Gondorju prevzeli vse njegove vzhodne dežele, tako da je njihov teritorij obsegal ravnico med reko Celduin na severu, vzhodno mejo Mračnega gozda [Mirkwood] in srednjim tokom Anduina na zahodu, mejami Mordorja na jugu ter Rhûnskim morjem na vzhodu. Leta 1899 so se jim uprli nekdanji staroselci ob pomoči gondorske vojske in le malo je manjkalo, da niso Vzhodnjaki svojega ozemlja izgubili. V bitki so sicer utrpeli velike izgube, a Vozarji se niso pustili kar tako pregnati. Pomembno vlogo so pri tem igrale njihove ženske, ki so znale dobro vihteti orožje, kadar je bilo potrebno zaščititi domove in otroke. Vseeno so bile njihove moči načete in morali so poiskati dodatno pomoč. Našli so jo pri svojih rojakih na vzhodu ter pri starih sovražnikih Gondorja na jugu, povezali pa so se tudi z Variagi s Khanda.
Do velike bitke je prišlo leta 1944 tretje dobe. Vozarjem in njihovim zaveznikom je uspelo prebiti prvo
gondorsko obrambno linijo, tako da so prodrli mimo Dagorlada in Mrtvih močvar [The Dead Marshes] do vznožja Morannona. Prevzeti od zmage so podcenili moč in taktiko sovražnika, navajeni so se bili namreč bojevati na ravninah in z vozovi, njihova premoč pa je bila predvsem v številčnosti. Prepričani, da so razbili glavno gondorsko vojsko, so bitko začeli prekmalu – preden je celotni armadi uspelo priti na kraj dogajanja. Bitko so sicer dobili, a so utrpeli hude izgube, in ko so se par dni pozneje, že popolnoma prepričani v svojo zmago, za hip ustavili in se gostili v Ithilienu, niso bili več kos gondorski obrambi. To je okrepila skupina, ki je ravno uspešno ubranila naskok Haradrimov na jugu. Vozarji ki so preživeli napad, so se bili prisiljeni umakniti, njihova moč pa je tako izpuhtela, da so morali preživeli zapustiti svoje domove in se vrniti nazaj na vzhod. Njihova nadaljnja usoda ni znana.
Dežele, ki so jih konec drugega in v tretjem tisočletju tretje dobe
zasedli najprej Vozarji in nato še Balchothi.
Kraji, ki so jih Vozarji zapustili, še dolgo niso našli svojega miru. Vsake toliko je bilo opaziti Vzhodnjake, ki so maloštevilni, počasni in slabo oboroženi prihajali vse pogosteje in se prebijali čez ravnico do Mračnega gozda. Naselili so se v deželah med Mračnim gozdom in Mordorjem. Preprečevali so ponovno naselitev Severnjakov in bili v veliko pomoč Sauronu pri obrambi Dol Guldurja. Zahodnjaki so jih imenovali Balchoth, kar je sestavljenka iz dveh besed, zahodne balc, grozen, in sindarinske hoth, horda. Neprestane okrepitve z vzhoda so sčasoma napravile te divje može za zelo težavne nasprotnike, sklenili so zavezništvo z orki, pa tudi sami pridobili na moči.
Balchothi so skupaj z orki leta 2510 tretje dobe s čolni in splavi prečkali reko Anduin z namenom zavzeti Calenardhon. Gondor je bil v velikih težavah. Na pomoč so mu prišli Severnjaki z Eorlom na čelu, sedem tisoč mečevalcev na konjih in še nekaj sto lokostrelcev, in Balchothi so bili proti taki sili nemočni. Po tem strahovitem porazu se o njih ni več slišalo, tako da je možno, da so bili uničeni, ali pa so pobegnili v druge dežele.
Dežela Khand leži ob jugovzhodni meji Mordorja. Razen imena, ki je po mnenju jezikoslovcev vzet iz južnoazijskih jezikov in pomeni »kraljestvo« ali »deželo«, je o njej znanega malo. Glede na lego – meji na Mordor in bližnji Harad – bi lahko bila pretežno kamnita. Njeni prebivalci se imenujejo Variagi in so daljni sorodniki Vozarjev.
Čeprav se njihovo ime pogosto omenja, so podatki o tem ljudstvu skromni. Zdi se, da so morali biti mogočni vojščaki, saj so bili nasprotniki vedno zaskrbljeni, kadar je bilo govora o bitki z njimi. Za Saurona so se borili v bitki na Pelennorskih poljih in tam mnogi dočakali svoj konec.
Potem ko je bilo konec Vojne Prstana in je v Srednjem svetu zavladal mir, je imel novi gondorski kralj Aragorn Elessar še kar precej dela, da je umiril ljudstva vzhoda in juga. Kajti čeprav je bil njihov veliki gospodar Sauron uničen, se Vzhodnjaki in Južnjaki sami še niso nameravali kar tako predati. Toda proti gondorskim silam so bili nemočni in nazadnje so bili najbrž pripravljeni skleniti mir ali pa prevzeti nadvlado novih kraljev zahoda.
Izdajalci v prvi dobi, služabniki Saurona v drugi in tretji dobi, nadležni nomadi, nevarni pirati, kruti vojščaki – Vzhodnjakom in Južnjakom v analih Srednjega sveta zares ni prizaneseno. A njihovega prispevka k zgodovini, pa naj bo še tako slab, se ne sme prezreti, niti se ne sme pozabiti dejstva, da so bili vsemu navkljub le ljudje. O njihovem zasebnem življenju je znanega premalo, njihove navade in prakse so komaj kje izpričane in če so znotraj teh ljudstev obstajali plemeniti in dobri posamezniki, ležijo sedaj pozabljeni v grobovih ali na poljih bitk.