Zaseda V deželi Tawar se je dan začel prevešati v večer. Vilinci so v gozdu z imenom Calen Brethil s krošenj dreves pripravljali zasedo Gwarthom, črnim Trolom z gora, ki so znova odšli na roparski pohod. Ti Vilinci so bili postavni mladeniči sivomodrih oči, nekateri z zlatimi lasmi, nekateri s srebrnimi. Oblečeni so bili v zelene tunike z izvezenimi srebrnimi listi ob robovih in v rjavozelene hlače, ogrnjeni v oguljena temnozelena ogrinjala in obuti v preproste rjave škornje iz mehkega usnja. Doron Lass je bil eden izmed njih. Ko je s svojimi sivimi, sokoljimi očmi pogledoval proti Zahodu, so mu na njegov nežen, mlad vilinski obraz padali prameni zlatosrebrnih las. Njegov pogled je bil poln sovraštva, krut in neusmiljen. Gwarthe je sovražil. V spomin si je priklical stare spomine... A to niso bili veseli spomini. Pred mnogimi leti so mu Gwarthi ubili mamo in očeta. Ubili so ju kruto in ju nato odrli ter njuni koži v posmeh Vilincem razpeli med drevesa. Zdaj je hotel biti krut tudi Doron Lass, hotel se je maščevati, hotel je ščititi svoj gozd, kajti bil je princ in vodja Vilincev Calen Brethila. Živčno je prešteval svoje puščice... Imel jih je nekaj več kot štirideset, a so jih ostali imeli še veliko na zalogi. Začel je razmišljati o svoji ljubljeni Ethuil Minuial, Vilinki s prekrasnimi vranje črnimi lasmi, svoji ženi. Nato je otožno pogledal svoj meč, ki je bil zataknjen za vejo poleg njega. Nenadoma si je zaželel, da ne bi sedel tukaj, ampak da bi hodil po prostranih travnikih in vdihaval svež jutranji zrak in v sebi je nenadoma začutil mir in olajšanje. Prijezdili so trije izvidniki in Vilincem povedali, da je nekaj deset Gwrathov na poti proti Calen Brethilu in da so le nekaj milj stran. Vilinci so se hitro skrili med veje in tiho s tesnobo pričakovali glasne in gnusobne Gwarthe.
Nenadoma se je v daljavi slišalo glasno korakanje in kričanje. Napetost v Doron Lassovi duši je naraščala iz minute v minuto, saj je vedel, da mogoče ne bo več videl svoje Ethuil Minuial plesati na travniku ob polni luni. To je bil njegov najlepši spomin nanjo in ob težkih trenutkih si ga je vedno priklical pred oči. Ko so bili Troli dovolj blizu, so jih začeli obstreljevati s puščicami. Porabili so veliko puščic, a le malo Gwarthov je obležalo, saj so imeli trdo kožo. Najbolj so bili ranljivi na vratu. Doron Lass je imel ostre oči in deset jih je padlo s prestreljenim goltancem pod njegovimi puščicami, preden so ostali razjarjeni prišli do dreves, kjer so se skrivali Vilinci. Doron Lass je potegnil svoj okrašen meč, ki je izkazoval njegov položaj med Vilinci in z bojnim krikom skočil z drevesa. Za njim je skočilo še okoli dvajset njegovih zvestih vojakov in z Gwarthi so se soočili iz oči v oči. Ostali Vilinci so ostali v krošnjah in streljali na Gwarthe. Gwarthi so bili nekaj večji od Vilincev, veliki okoli dva metra in so imeli črnikasto, krastasto kožo, iz katere je ponekod tekla gnojna kri. Bili so ogabni smrdeči stvori, iz ust se jim je neprestano cedila gosta zelenkastorjava slina, ki je ogabno smrdela po razpadajočih truplih, kajti žrli so vse, kar jim je prečkalo pot. Imeli so dolge žuljave roke, na nekaj mestih zaznamovane z zaceljenimi zasekami mečev iz prejšnjih bitk. Ogabno so se drli in spuščali kričeče, grgrajoče krike, ki so Vilince, ki so bili na tleh, ohromili od groze. Le Doron Lass je ohranil trezno glavo in z bojnim krikom predramil otopele vojake. Zapodili so se med Gwarthe in sekali... Travo je začela napajati rdečerjava, groba, gnusna, smrdeča in gnojna kri Trolov in nežna mehka, svetlordeča kri padlih Vilincev... Še nekaj Vilincev je z meči skočilo z dreves in s krikom napadlo Gwarthe. Sekali so vse pred sabo. Težko je bilo zadeti Gwrathe v vrat, saj so morali meče dvigniti visoko v zrak in zamahniti.
Večer se je prevešal v noč in Vilinci so v poslednjih sončnih žarkih pregledovali trupla in iskali svoje padle sovojake in morebitne preživele. Za mrtve Vilince, ki jih ni bilo veliko, so začeli kopati jame. Skrbno so jih pripravili za pokop, ranjence pa odnesli v gozd, kjer so jih oskrbele Vilinke. Trole so z gnusom odvlekli na kup in jih zažgali. Uspešno so opravili zasedo, saj so pobili vse Trole. Nekaj Vilinkam je bilo dovoljeno priti na bojišče, da so že tam oskrbele ranjence. Prišla je tudi Ethuil Minuial s svojimi zdravilnimi rokami in med živimi Vilinci iskala svojega Doron Lassa. Nato je šla do nekega Vilinca z zlatosrebrnimi lasmi, ki je še kazal znake življenja. Ležal je na trebuhu. Prijela ga je za rame in ga obrnila proti sebi. Ko jo je pogledal s svojimi sivimi očmi, se mu je v njih poleg trpljenja prikazala iskra sreče. Poslednjič je Doron Lass gledal v mili obraz svoje Ethuil Minuial. Nato se je s svojimi sivimi, sokoljimi očmi mrtvo zazrl v daljavo in na njegov nežen mlad vilinski obraz so mu padli krvavi prameni zlatosrebrnih las...