Martina Šiler; Sigyn

Now the Eldar were beyond all other peoples skilled in tongues.

Silmarillion

 

Osrednji vir prispevka je spletna stran Helgeja Kåreja Fauskangerja Ardalambion (www.ardalambion.com), njegova eseja o quenyi in sindarinu, slovarji ter učbenik quenye. Osrednji knjižni viri J.R.R. Tolkiena: Silmarillion, Gospodar prstanov, Unfinished Tales, The Lost Road And Other Writings, The History of Middle-Earth, volume 5, The War of The Jewels, The History of Middle-Earth, volume 11.

 

»/…/ Iznajdba jezikov je temelj. 'Zgodbe' so bile ustvarjene raje zato, da bi jezikom zagotovile svet, kot pa nasprotno. Najprej se domislim imena, šele nato sledi zgodba /…/« (iz Pisem J.R.R.Tolkiena).

J.R.R. Tolkien je zasnoval več vilinskih jezikov, s katerimi se vede ali ne sreča skoraj vsak bralec pisateljevih del. Med govoricami vilincev Srednjega sveta sta verjetno bolj dovršena quenya in sindarin. Daljša besedila obeh jezikov lahko najdemo prav v Gospodarju prstanov. Oba imata tudi dokaj obširno besedišče ter celo slovnico. Ljubitelji jezikov Srednjega sveta lahko tako ustvarjajo precej dolge vilinske sestavke ali pa v quenyo in sindarin prevajajo druga besedila.

Zgodba fantazije Tolkienovih vilinskih jezikov se bo sedaj odprla le na enem poglavju.Visokovilinski jezik, visoka govorica Noldorjev, vilinska latinščina, starodavni jezik. Le nekaj imen, za katerimi se skriva quenya. Kakor meni norveški izvedenec za jezike Arde Helge K.Fauskanger, Tolkienov najbolj izpopolnjen vilinski jezik sploh Pomen nosi že njegovo osnovno ime. Quenya je najstarejša vilinska beseda, ki pomeni jezik, govorica. Starodavno besedo za jezik so vilinci kasneje sicer nadomestili z besedo lambë, visoka vilinščina pa je tako dobila še eno ime: Quenya lambë.

Čeprav je quenya govorica vilincev, je umeten jezik. Tolkien je visoko vilinščino sestavil iz zvenov izbranih svetovnih jezikov. Finščina, latinščina, starogrščina, španščina in italijanščina so na videz precej nenavadne sestavine. A posledica te mešanice je vilinsko lep, harmonično zveneč jezik. Morda celo najlepši vseh vekov Srednjega sveta…

 

 

»Zdelo se mu je, da skozenj govori drug glas…«

 

Hm, le kje smo prebrali kakšno neznano vilinsko besedo, ki bi lahko bila quenya? Poglejmo si le izbor iz dveh bolj znanih del. Listajmo po Silmarillionu in Gospodarju prstanov.

Zadostuje že prebiranje naslovov Quenta Silmarillion, Ainulindalë in Valaquenta. Če bralec vztraja in napreduje k legendam, odkrije, da se je vse začelo z besedo »Eä,« naj bo. Nato ga lahko poleg Ilúvatarja presenetijo imena, ki jih nosi štirinajst Valar, drevesi Telperion in Laurelin, vsi vilinski klani ter številni junaki, med njimi Ëarendil, Elendil in Isildur, Númenor(Númenórë), numenorska mesta in nekateri kralji. Bralec naleti na neznane vzklike, denimo »Utúlië'n aurë! Aiya Eldalië ar Atanatári, utúlië'n aurë!«, »Auta i lómë!« in krik nesrečne Nienor Níniel »A Túrin Turambar turun ambartanen!«.

Bralec Gospodarja prstanov kmalu zasliši Frodov pozdrav Gildorju Inglorionu: »Elen síla lúmenn'omentielvo!«. S pomočjo kristala hobit govori v tujem jeziku: »Aiya Ëarendil Elenion Ancalima!«. Ko je Vojna za prstan končana, novi gondorski kralj Elessar slovesno priseže: »Et Ëarelo Endorenna utúlien /…/.« V Gospodarju prstanov je zapisano tudi eno izmed najbolj dovršenih in najdaljših besedil v quenyi. »Ai! laurië lantar lassi súrinen, yéni únótimë ve rámar aldaron! /…/,« pesem Namárië, ki jo ob slovesu s Frodom poje Galadriel. In konec koncev nosita visokovilinski imeni celo Morgoth, Moringotto, Črni Sovražnik, in Sauron, Osovraženi.

 

 

V Aman in spet nazaj

 

S prvimi vilinci potujmo v Aman in si spotoma (žal) namesto zanimivosti pokrajine Srednjega sveta prvega veka raje oglejmo kratko zgodovino quenye.

Vilinci ob vodah Cuiviénena sami sebe imenujejo Quendi: tisti, ki govorijo z glasovi. Trenutno se še pogovarjajo v prvotni vilinščini. Slednji jezik je osnova za vse Tolkienove vilinske jezike ter razlog za podobnost besed quenye in sindarina. A primerjavi se ne bomo posvečali. Začelo se je Veliko potovanje.

Mimogrede, Quendi se s pohodom oziroma zavrnitvijo poti v Aman imensko razdelijo. Tisti, ki so se udeležili selitve proti Blaženemu kraljestvu (ne glede na to, ali so prispeli do cilja) postanejo Eldar, vilinci, ki so takoj zavrnili Veliko potovanje, pa dobijo ime Avari. Vsa imena so seveda visokovilinska. A tudi tu se ne bomo dolgo ustavljali, saj z Eldar potujemo naprej. Pravkar smo prečkali morje. V soju dreves se iz prvotne vilinščine rodi quenya.

Sprva je bil visokovilinski živ, govorjen jezik. V Amanu se je prvotna vilinščina obogatila z valarskim jezikom, nove besede so dodajali tudi vilinci sami. Quenyo naj bi z nekaterimi medsebojnimi razlikami (tudi vilinci so poznali narečja) govorili Vanyarji in Noldorji: govorica tretjih in vedno zadnjih Telerov je jezik zase.

Tako je quenya tisti jezik, za katerega je Noldo Fëanor ustvaril tengwar in govorica, v kateri je prisegel svojo usodno prisego. Z uporom in izselitvijo (izgonom) Noldorjev iz Amana nazaj v Srednji svet, odide tja tudi quenya.

V Beleriandu se je quenya kmalu začela spreminjati v ceremonialni jezik (zelo podobno usodi latinščine). Zapisane quenye je bilo vse več, govorjene vse manj. Noldorji so se namreč vztrajno učili sindarina. Noldorsko opuščanje quenye je šlo tako daleč, da so v jezik Sivih vilincev spreminjali celo svoja imena. Altáriel je postala sindarska Galadriel, Fëanáro pa Fëanor. Priljubljenost quenye v Beleriandu je zmanjšala tudi Thingolova jeza zaradi pokola sorodnikov Telerov. Kralj je z odlokom prepovedal uporabo visoke vilinščine v vsem Doriathu.

Vseeno je quenya kot jezik slavnosti, modrosti in pisave preživela konec prvega veka, v drugem veku pa so jo za imena in protokolne prireditve uporabljali (vilincem zvesti) numenorski kralji. S tokom časa se je jezik neprestano spreminjal in bogatil z novimi besedami. »Končna« quenya, v kateri je Galadriel pela Namárië, je pravzaprav izgnanska quenya tretjega veka: noldorska quenya. Vsaj z imenom Aragornovega sina Eldariona pa se je quenya ohranila celo v manj poznanem četrtem veku Srednjega sveta.

 

 

Kako je prisegel novi kralj

 

Quenya je predvsem pisni jezik, a v Srednjem svetu tretjega veka jo je bilo tu in tam še mogoče slišati. Ker danes težko najdemo vilinca, ki bi izgovoril nekaj stavkov v quenyi, je ta naloga prepuščena Tolkienovemu bralcu samemu. Kako govoriti, brati, peti quenyo? Poenostavljeno bi lahko rekli, da za quenyo skoraj velja: »beri, kot pišeš«.

 

A, E, I, O in U je pet črk z imenom samoglasniki. Če jih preberemo glasno, se teh pet črk spremeni v glasove. Slednji so lahko tudi dolgi ali kratki. Dolge samoglasnike dobimo tako, da nad kratke napišemo naglasno znamenje (ostrivec, poševna črtica v smeri iz desne proti levi nad črko) - in dobimo Á, É, Í, Ó in Ú. To so vsi samoglasniki quenye.

 

Posebno pozornost velja posvetiti tudi nenavadnemu Ë (v imenu Manwë in še kje). Ta Ë nikakor ni kakšen čuden glas. Ves namen pikic je le opozarjanje na izgovarjavo (končnega) Ë. Torej Manwë, Namárië in Ëarendil ter ne Manw, Namari, Eaerendil ali še kaj hujšega.

 

Če se skupaj znajdeta sva samoglasnika, dobimo dvoglasnik. V quenyi so to ai, oi, ui, eu in iu.

 

Kar ni a, e, i, o, u ali dvoglasnik, je soglasnik. Nekaj najpomembnejših posebnosti: C se vedno izgovori K, Y se vedno izgovori J, QU se izgovori kot KW, TY se izgovori TJ, G je enak slovenskemu G, R je prav tako enak našemu R, sklop SS se prebere kot SS. Sedaj že lahko izgovorimo besedo quenya - kwenja, torej.

Ker se pravkar posvečamo soglasnikom, lahko (delno) odgovorimo na še eno vprašanje. Kako ločiti quenyo od sindarina? Vsaj na prvi pogled: quenya dovoli zelo malo sklopov soglasnikov, v sindarinu pa jih najdemo kar precej. Če torej beremo vilinsko besedilce in v njem (med drugim, seveda), opazimo sklopa th in dh, ga je skoraj zagotovo zapisal sindarski pisec. Kot napis na vratih v Morio ali pesem Elbereth Gilthoniel, denimo.

Vilinci so se odločili, da bodo quenyo načeloma naglaševali na drugem zlogu od zadaj. Kot zlog največkrat nastopata samoglasnik in eden ali več soglasnikov (HO + BIT). Vendar je drugi zlog od zadaj naglašen le, če mu sledi sklop dveh soglasnikov, če je ta zlog eden izmed naštetih dvoglasnikov ali pa je samoglasnik v zlogu naglašen, označen z že omenjenim ostrivcem. Kadar drugi zlog od zadaj ne ustreza nobenemu izmed naštetih pogojev, se naglas premakne naprej na tretji zlog od zadaj. Če je beseda le dvozložna (kakor hobit), je seveda naglašen prvi zlog od spredaj. Včasih je z ostrivcem označen zlog, ki pravzaprav ne sme biti naglašen. To pomeni le, da se označeni samoglasnik prebere kot daljši - primer je beseda palantír, kjer je mesto naglasa palAntír.

V vsakem primeru je zelo dobro pozorno opazovati naglašene ali nenaglašene samoglasnike: pomen besed je včasih odvisen prav od tiste drobne črtice nad črko ali glasovnega poudarka.

In kako bi izgovorili nekaj dobro znanih imen? FInwë, ËarEndil, TurAmbar, ElEssar, ElentÁri, AinulIndalë, ValaquEnta, SilmarIllion, SIlmaril, NamÁrië. Aragorn pa je prvi stavek svoje prisege morda izrekel tako: »Et ËarEllo EndorEnna utÚlien.«

 

 

»Poslušaj besede mojega jezika!«

 

Ohranjenih je presenetljivo mnogo visokovilinskih besed. Toliko, da so pravi slovarji quenye precej zajetno branje. Spodaj pričujoče besede so tako pravzaprav le za vzorec, okus - in mogoče zabavo. Tu je zapisano tudi celotno besedišče vseh visokovilinskih stavkov v naši zgodbi.

 

samostalniki (kdo ali kaj)

alda drevo, alqua labod, alcar slava, alassë veselje, Ambar svet, amil mati, Anar sonce, aran kralj, Atan človek, atar oče, aurë dan, cala luč, cirya ladja, coa hiša, corma prstan, cú lok, cuilë življenje, ëar morje, Elda vilinec, Eldalië vilinsko ljudstvo, elen zvezda, Endor Srednji svet, falassë obala, fëa duša, findë lasje, harma zaklad, helcë led, hen (hend-) oko, heru gospodar, hrívë zima, Isil luna, lambë jezik, lairë poletje, lassë list, lië ljudstvo, limpë vino, lindelë glasba, lírë (líri-) pesem, lókë zmaj, lómë (lómi-) noč, londë pristanišče, lúmë ura, má dlan, macil meč, mahtar vojščak, mallë cesta, malta zlato, manar poguba, masta kruh, már dom, melmë ljubezen, Menel nebo, metta konec, mírë dragulj, mindon stolp, mornië tema, nárë plamen, ogenj, Nauco škrat, nausë domišljija, nén voda, nér moški, nildë prijateljica, nildo prijatelj, nírë solza, nís (niss-) ženska, nólë znanje, nórë dežela, Númen zahod, nyarna saga, pravljica, olos (olor-) sanje, omentië srečanje, ondo kamen, oron (oront-) gora, osto obzidano mesto, trdnjava, parma knjiga, quetta beseda, quenta zgodba, pripoved, ráma krilo (ptičje, zmajevo…), rauco demon, rocco konj, Rómen vzhod, seldo deček, seler (sell-) sestra, sercë kri, silmë zvezdni sijaj, sírë reka, soron orel, súrë (súri-) veter, tári kraljica, taurë gozd, telpë srebro, tengwa črka, tië pot, tol otok, toron brat, turma ščit, ulundo pošast, umbar usoda, urco ork, vanda prisega, vendë dekle, vanessë lepota, vilya zrak, yávë sadje, yeldë hči, yén vilinsko leto, yondo sin, yulma čaša

pridevniki (kakšen)

aina svet, alya bogat, alta velik, anda dolg, calima svetel, carnë rdeč, enwina star, eressëa samoten, halla visok, ilya ves, laiqua zelen, laurëa zlat, lissë sladek, luin moder, lunga težek, mára dober, melda ljubljen, morë črn, nessa mlad, polda močen, ringa mrzel, saila pameten, sára kisel, sindë siv, taura mogočen, úmëa zloben, únótima brezšteven, valin srečen, vesel, vanya, vanima lep, vanwa izgubljen, verya drzen

glagoli (kaj kdo dela ali kaj se z njim dogaja)

auta- oditi, caita- ležati, cal- sijati, car- narediti, cen- videti, cenda- brati, harna- raniti, harya- imeti, hir- najti, ista- vedeti, lala- smejati, lanta- pasti, laita- slaviti, linda- peti, mahta- bojevati, mel-imeti rad, ná

(na-) je (biti), orta- dvigniti, quet-govoriti, sil- sijati (samo za zvezde), suc- piti, tec-pisati, tir-stražiti, tul-priti, tur-vladati, vanta-hoditi

predlogi, prislovi, vezniki (kje itd.)

ar in, et iz, írë ko, mal ampak, nu pod, sí zdaj, sinomë tukaj, na tem mestu, tanna tam, tennoio večno, ve kot

 

uporabne fraze (vsaj za pisma in podobno)

aiya pozdravljen(a), hanta hvala, namárië zbogom,

da in ne

yé da, lá ne (tudi splošno zanikanje)

 

vprašalnici

ma splošna vprašalnica, man kdo

predloga, ki ju postavimo ZA samostalnik

pella onkraj (ëar pella - onkraj morja), sina ta (vanda sina - ta prisega)

 

določni člen - kot angleški »the« I (The Elves - I Eldar)

 

štetje (vilinski ducat)

minë 1, atta 2, neldë 3, canta 4, lempë 5, enquë 6, otso 7, tolto 8, nertë 9, cainen 10, minquë 11, rasta 12

zaimki (končnice- razlaga še sledi)

-nyë jaz, -lyë ti, vi, -lmë mi, -s on, ona ali ono, -ro on, -rë ona, -ntë oni, -nya moj, -lya tvoj, vaš, -lva najin, -lma naš, -rya njegov ali njen, -nta njihov

 

samostojni zaimki (tudi!)

ni jaz, tye tebe, le ti, vi, te vas, me mi, nas

En Noldo, trije Noldor

 

Vsi zapisani samostalniki so v ednini. Elda je en vilinec, ne dva ali trije. Množina v quenji: dodaj R ali I končni črki. Če se beseda konča s samoglasnikom, je množina beseda + R. Če je zadnja črka samoglasnik Ë ali soglasnik, dodamo I. Vilinci- EldaR, zmaji- lókI, kralji- aranI. Pozorni pa moramo biti, če se beseda konča s sklopom -IË. V tem primeru je množinska končnica R (tië-tier, lië-lier, mornië-mornier).

Pri nekaterih zgoraj zapisanih samostalnikih so se pojavili nekakšni oklepaji. V njih so koreni besed, ki jih uporabimo, kadar tej izbrani »posebni« besedi dodajamo kakršnekoli končnice. Nekatere besede so pač takšne…(oron, gora, koren oront-, množina oronti). Posebnost sama zase je tudi beseda mallë, cesta, ki dobi množinsko končnico R, ne i, kot bi pričakovali. In še tol - tolli in Silmaril - Silmarilli, kjer se podvoji črka l ter trop orkov, ki iz enega urco postanejo urqui.

Umik v Srednji svet! V množini so zapisana tudi vsa imena amanskih vilinskih klanov Vanyar (Lepi), Noldor (Modri) in Teleri (Zadnji). Osamljen pripadnik Noldorjev je torej Noldo.

Quenya pozna tudi dvojino (končno še nekdo poleg nas). A Tolkien ne bi bil pravi fantazijski jezikoslovec, če ne bi že tako problematične dvojine še malce priredil. Dvojina v quenji se namreč uporablja samo za naravno povezan par stvari ali ljudi. Denimo mož in žena ali valinorski drevesi. V takšnem primeru R in I zamenjata U in T. Posebne formule ni, dodaja se ju po lepšem zvenu. U seveda zamenja zadnji samoglasnik. Telperion in Laurelin bi torej bila Aldu (alda + U), poročena vilinca (lahko Galadriel in Celeborn) pa Eldu (Elda + U).

 

 

Njegova prisega, njihova usoda

Vandarya, umbarenta.

 

Na našem seznamu besed so se pod imenom zaimki zapisale nekakšne končnice. Nekaterim izmed njih se bomo posvetili kasneje, nekatere pa so tiste, ki povejo, ali je stvar moja, tvoja, njihova…Ena izmed zanimivosti quenye je, da slovensko besedico moj preprosto zamenja končnica. Ker so vilinski samostalniki načeloma brezspolniki, zadeva ni tako zapletena. Potrebujemo samo izbran samostalnik in izbrano končnico. Kadar gre za množino, se na konec prilepi še R.

vandaNYA - moja prisega (-nya)

vandaLYA - tvoja prisega (-lya)

vandaRYA - njegova ali njena prisega (-rya)

vandaLMA - naša prisega (-lma)

vandaNTA - njihova prisega (-nta)

vandaNYAR - moje prisege (množina: -nya + R)

 

Če je zadnja črka samostalnika, ki ga želimo osvojiti, soglasnik (umbaR), na pomoč priskoči in se vrine E. V primeru, da je predmet moj (-nya) ali da imamo v lasti besedo v množini, se vrine I. Pri množini je na koncu množinski R.

umbarINYA - moja usoda (-I + - nya)

umbarELYA - tvoja usoda (-E+ - lya)

umbarINTAR - njihove usode (množina: -I + - nta + R)

 

 

Drzen vojščak, njegov črn meč in zloben zmaj

Verya mahtar, morë macilerya ar úmëa lókë.

 

Podčrtane besede so pridevniki. Izvemo, kakšni so vojščak, njegov meč in zmaj. Posebnost je, da jih moramo občasno, denimo če želimo opisati lastnosti več kot enega vojščaka, spraviti v množino. Takole: končni A se spremeni v Ë (verya drzen, veryË drzni), končni Ë se spremeni v I (morë črn, morI črni) in končni ËA postane IË (úmëa zloben, úmIË zlobni). Kljub pridevniku ostaja končnica za svojino trdno na svojem mestu: na samostalniku (oziroma z roko na ročaju meča). Več drznih vojščakov, njihovih črnih mečev in zlobnih zmajev…

 

VeryË mahtari, morI macilINTAR ar úmIË lóki.

 

Vojščak je morda najbolj drzen, njegov meč najbolj črn in zmaj najbolj zloben. V primeru slovenskega dodatka naj- quenya pred pridevnik pritakne AN-. Pri pridevnikih s prvo črko l, r, s, m se le te podvojijo (all-, ass- itd.).

 

ANverya mahtar, AMmorë macilerya ar ANúmëa lókë.

 

 

Ladje so bele

 

Kako povedati kralju, da je v pristanišču pristala ladja, ki je velika in bela? NÁ je besedica z enakim učinkom kakor naš je. To je sicer tudi glagol biti, vendar več o njem kasneje.

V spodnjem stavku je opazen še določni člen. Pozna ga, recimo, angleščina (the). Uporabimo ga, kadar govorimo o točno določenem predmetu, osebi… V quenyi je to preprosto I. Ker govorimo o ladji, ki je pravkar pristala in ne o kateremkoli plovilu, se torej pojavi določni člen.

 

Ladja je bela. - I cirya ná ninquë.

Naša ladja je velika in bela - Ciryalma ná alta ar ninquë.

 

Kadar govorimo o lastnostih množine nekoga ali nečesa, ná dobi končnico R, dolgi á pa postane kratek.

 

Ladje so velike in bele. - I ciryar nar altë ar ninqui.

 

Včasih želimo predmet ali osebo primerjati. Slovenščina uporablja besedico kot, quenya pa VE.

 

Naša ladja je bela kot labod. - Ciryalma ná ninquë ve alqua.

Njihove ladje so bele kot labodi.- Ciryantar nar ninqui ve alquar.

 

 

Jaz sem človek, ti vilinka…

 

Zelo uporabna fraza, če bi koga kdaj zaneslo vsaj do Samotnega otoka. Kako se predstaviti, namreč. Znova ne bo šlo brez glagolčka ná. In še ene posebnosti.

Kako povedati, čigav je meč, je že zapisano. Besedi za meč se pridruži ustrezna svojilna končnica. Enako se zgodi tudi z glagolom. Kadar hoče quenya ugotoviti, ali sem jaz, ti ali on, glagolčku ná prilepi zaimek v obliki končnice. Zgodi pa se še to, da dolgi á glagola ná ob dodatku končnice postane kratek.

 

NA + -NYE, nanyë: Jaz sem.

NA + -LYE, nalyë: Ti si.

NA + -LME, nalmë: Mi smo.

NA + -NTE, nantë: Oni so.

NA + -RO, naro: On je.

NA+ -RE, narë: Ona je.

NA+-S: nas: On, ona ali ono je. (univerzalni zaimek).

 

Za -nyë in -lyë obstaja tudi krajša, preprostejša oblika. Daljša se pojavi predvsem takrat, kadar se na besedo lepijo še kakšne končnice ali pa v pesmi, zaradi rime. Krajša oblika: nan, jaz sem in nal, ti si.

 

Jaz sem človek. Nan Atan. (Nanyë Atan)

Ti si vilinka (vilinec). Nal Elda. (Nalyë Elda)

 

Kako se predstaviti z imenom? Nan (nanyë) in ime (ali forumski nick). Aiya! Nan Ëarilmë, recimo. Predstavitev je torej mogoče dopolniti z imenom v quenyi. Potrebne sestavine so nekaj besed, končnic in malo domišljije. Lahko tudi medsebojno lepimo samoglasnike, pridevnike itd., in jih poljubno krajšamo. Seveda ne gre brez čuta za (vilinsko) lepoto…

 

Ženska imena:

- Zadnjo črko pridevnika (lep, mlad,…) zamenjamo z -Ë. Calimë iz calima, Svetla.

Samostalniku (morje, zvezda,…) dodamo posebno končnico. -EL, kar pomeni hči in

-WEN, dekle. Eleniel, hči zvezd, Tauriwen, dekle gozdov.

 

Moška imena:

Pridevniku zadnjo črko zamenjamo z -O. Calimo, Svetel.

Končnice -NDIL prijatelj, -(N)DUR služabnik, -ION sin. Ëarendil je prijatelj morja,

Aarandur služabnik kralja, Alcarion sin slave.

 

Mornië alantië…

V quenyi lahko najdemo dve obliki glagolov (kaj kdo dela…). To so osnovni glagoli ter glagoli s končnico -a (imenovali jih bomo kar A glagoli). Kakor na gradove, tudi na glagole vplivajo časi. Kadar deluj čas na glagole quenye, ne dobijo razpok v zidovih, ampak končnice. Množina je preprosta: vsem časovnim končnicam prištejemo R. Poskusimo s časi oblikovati osnovni glagol cen-videti (grad) in A glagol lanta-pasti (z zidu v prepad).

 

NEDOLOČNIK : cenË, lantA

Uporablja se predvsem v zahtevnejših sestavkih. Osnovni glagoli dobijo končnico -Ë, A glagolom ostane A.

 

AORIST končnica Ë za osnovne, pri A glagolih ostane A: cenË, lantA

Slovenščina tega časa ne pozna. V quenyi z njim ubesedimo, kaj nekdo počne nasploh, povemo neko splošno dejstvo. Delno bi morda ustrezalo primerjanje aorista s slovensko dovršno obliko glagola (odide, zapre)

Elda cenë mornië. Mornië lanta.

Posebnost. Če osnovni glagol v aoristu nima sreče, da bi dobil kakršnokoli končnico, ostane na koncu Ë. Če pa dobi končnico, dovolj je že množinski R, se Ë spremeni v I.

Atani cenIR ulundo. Lassi lantar.

 

SEDANJIK končnici A in ËA, ki zamenja -a pri A glagolih: cÉnA, lantËA

Kaj nekdo počne v tem trenutku, tukaj in zdaj. Delno bi ustrezalo primerjanje s slovensko nedovršno obliko glagola (odhaja, zapira). Opazimo tudi, da se pri osnovnih glagolih v sedanjiku podaljša njihov samoglasnik (e postane é). Enako se zgodi tudi s tistimi A glagoli, pri katerih samoglasniku ne sledi sklop dveh soglasnikov (lala-smejati, lálëa).

Elda céna mornië. Mornië lantëa. Atani cénar ulundo. Lassi lantëar.

PRETEKLIK NË: cenNË, lantaNË

Elda cennë mornië. Mornië lantanë. Atani cenner ulundo. Lassi lantaner.

Posebnost. Kadar so zadnje črka osnovnega glagola t, p, c se končnica -NË razbije. N se vrine pred končni t, p ali c: teC-(pisati), preteklik teNcË. Če je zadnja črka osnovnega glagola l, dodamo -LË: siL-(sijati), elen sillë - zvezda je sijala. Posebnost je glagol biti, NÁ oziroma NA-. Ker je (kot v angleščini) nepravilen, je njegova oblika v pretekliku NÉ, kadar dobi množino in druge končnice pa NE-.

Ulundo né úmëa. Nentë úmië. Pošast je bila zlobna./Bili so zlobni.

V quenyi sicer obstaja še več nepravilnih glagolov: auta- oantë, ista- sintë, lelya-lendë

 

PERFEKT Lahko si pomagamo z angleščino: has fallen, enkrat je padel in še zmeraj leži na tleh. Osrednji samostalnik glagola (ali tisti iz prvega zloga pri A glagolih) se prilepi začetku, konec glagola pa dobi končnico IË: EcénIË, AlantIË, UtúlIË (tul-priti)

Elda ecénië mornië. Mornië alantië. Mornië utúlië. (Tole zapoje Enya). Atani ecénier ulundo. Lassi alantier.

Posebnost: če za osnovnim samoglasnikom glagola ni sklopa soglasnikov (denimo nt v lanta-), se v perfektu le ta podaljša. Od tod dolgi Ú iz kratkega U pri perfektu tul- utÚlie, tudi É v cen- ecénie, A v lala- alálië. Če je v glagolu dvoglasnik, postane prva črka glagola v perfektu tista, ki je prva v dvoglasniku (laita- alaitië). Če pa je prva črka glagola že tako ali tako samoglasnik, dobi glagol v perfektu le končnico -ië (orta- ortië).

 

PRIHODNJIK končnica UVA, ki požre -a pri A glagolih: cenUVA, lantUVA

Elda cenuva mornië. Mornië lantuva. Atani cenuvar ulundo. Lassi lantuvar.

Glagolu biti, na-, prav tako le dodamo končnico -UVA. Lairë nauva. Poletje bo.

VELELNIK pred glagolom se pojavi »predlog« Á (dovoljen je tudi kratki A). Osnovni glagoli nato dobijo končnico -ë, A glagolom pa zadostuje njihov -a. Kadar hočemo z ukazom nekaj preprečiti (ne!), »predlog« Á zamenja ÁVA. Á cenë! Á lanta! / Áva cenë! Áva lanta!

 

 

Iščejo izgubljeno cesto

 

Kakor je dobival končnice osebnih zaimkov glagolček na-, tako jih dobivajo tudi drugi glagoli. Vrstni red: GLAGOL + ČAS + ZAIMEK. Poglejmo hir-(najti) in linda-(peti)

 

Aorist hir-I-N (NYË): hirin, najdem/ linda-N (NYË), lindan, pojem

Sedanjik hir-A-RË: hírarë, ona najde/ lind-ËA-RO, lindeáro, on poje

Preteklik hir-NË-L (LYË): hirnel, našel si/ linda-NË-L (LYË), lindanel, pel si

Perfekt I-hir-IË-LMË: ihírielmë, našli smo/ I-lind-IË-LMË, ilindielmë, peli smo

Prihodnjik hir-UVA-NTË: hiruvantë, našli bodo/ lind-UVA-NTË, linduvantë, peli bodo

Glagol biti na-l, si/ ne-ntë, so bili/ nauva-lmë, bomo

Posebnost. Kadar dodajamo zaimkovo končnico -ro in -rë, on in ona, A glagolom v sedanjiku, pretekliku, prihodnjiku in perfektu, se podaljša zadnji samostalnik pred končnico. (lindanérë - je pela). Ti samostalniki se podaljšajo tudi pri perfektu in prihodnjiku osnovnih glagolov (cenuváro - bo videl).

 

Vseh stvari pa ni mogoče najti. Kako povedati, da nismo našli izgubljene ceste? Quenya za nesrečen položaj ZANIKANJA pred glagol postavi besedo LÁ.

Niso našli izgubljene ceste: Lá hirnentë i vanwa mallë. (točno določena cesta, zato določni člen i)

Vilinci ne marajo škratov (zanikanje mel-imeti rad): Eldar lá melir Naucor.

 

Lá uporabimo tudi kot splošno zanikanje.

Tri prstane so imeli vilinci, ne ljudje: I neldë cormar haryaner Eldar, lá Atani.

 

Sklonjeni in sklanjani proti Gori pogube

 

Heru i Cormaron, Gospodar prstanov

V gornjem prevodu je nekaj nenavadnega. Nekakšna končnica -on, ki se je prilepila na prstane (cormar). Quenya namreč na vse naše veselje pozna sklone. Tisto: kdo ali kaj, koga ali česa, s kom ali s čim… Beseda, na katero deluje sklon, dobi, kaj pa drugega, končnico. Drevo alda, ogenj nárë in morje ëar v ednini in množini.

 

1. IMENOVALNIK, nominativ, kdo ali kaj

alda, aldar / nárë, nári / ëar, ëari

2.RODILNIK, genitiv, koga ali česa -O, -ON

aldo (-o vedno zamenja -a), aldaRon (drevo v množini in -on)

náreo, nárIon (ogenj v množini in -on)

ëaro, ëarIon (morje v množini in -on)

 

3.DAJALNIK, dativ, komu ali čemu, za koga ali kaj, -N, -IN

aldan, aldain

náren, nárIn (v množini izgine končni -ë)

ëar, ëarin

4. lahko bi ga prevedli »SVOJILNIK«, posesiv, od koga ali česa, -VA, -WA, IVA

aldava, aldaiva

náreva, nárÍva (Pri množini se -ë z -i spoji v dolgi Í. Enako se zgodi, če se samostalnik konča z -i.)

ëarwa (w zaradi končnega soglasnika), ëariva

V primeru rodilnika in svojilnika se navadno pojavlja vprašanje: kdaj katerega uporabiti? Rodilnik označuje izvor stvari (sijaj zvezde, silmë eleno), prejšnjo lastnino (meč mrtvega vilinca - macil Eldo), del prostora (morje dežele, ëar nóreo), družinska razmerja (sestra dekleta, seler vendeo), vladarja ali gospodarja! (kralj zmajev, aran lókion), nekoga izmed (najmodrejši med ljudmi, assaila Atanion). Slednji primer rodilnika uporabi tudi Frodo v svojem stavku Aiya Ëarendil Elenion Ancalima: Živel Ëarendil, najsvetlejši med zvezdami.

Rodilnik uporabimo tudi, kadar o kom/čem pripovedujemo (pisno ali ustno). Primer je lahko naslov Silmarilliona, Quenta Silmarillion, Pripoved o Silmarillih. Pišem o jeziku - Tecin lambeo.

Svojilnik je bolj primeren za označevanje, seveda, lastnine (meč živega vilinca - macil Eldava) tudi snov, iz katere nekaj je (prstan iz zlata, corma maltava) in značilnosti prostora (dežela dreves, nórë aldaiva).

ZELO pomemben je besedni red. Vsaj v primeru svojilnika. Končnice dobi namreč vedno tista beseda, ki ji predmet pripada. Zato smo že v slovenskem izvirniku raje zapisali 'meč vilinca', kakor pa 'vilinčev meč'. Slednje bi nas še prej privedlo k NAPAČNI uporabi. Torej nikakor NE Eldava macil, marveč vedno macil Eldava. V rodilniku se sklanjano besedo sme postavljati pred nesklanjano (elenion ancalima).

Še ena posebnost: če v rodilniku in svojilniku sklanjamo besedo, ki se konča z dvema kratkima zlogoma (ne vsebuje soglasniških sklopov, dvoglasnika ali dolgega samoglasnika) in je njena zadnja črka samoglasnik, se ta samoglasnik ob dodatku končnice podaljša (mornië, rod.morniéo, svoj.morniéva).

5.ALATIV, k ali na kom ali čem, -NNA, -NNAR

aldanna, aldannar

nárenna, nárennar

ëarEnna, ëarEnnar

6.ABLATIV od ali iz koga ali česa, -LLO,-LLON

aldallo, aldallon

nárello, nárellon

ëarEllo, ëarEllon

7.LOKATIV, mestnik, v kom ali čem,-SSË, -SSEN

aldasse, aldassen

náresse, náressen

ëarEsse, ëarEssen

Zakaj ëar poleg končnice za sklon dobiva še e? V quenyi je dovoljenih zelo malo spojev soglasnikov, zato je navadno črka, ki to nadlogo uspešno reši, vrinjeni e.

8.ORODNIK, instrumental, s kom ali čim,-NEN,-INEN

aldanen, aldainen

nárenen, nárÍnen

ëarenen, ëarinen

Orodnik je orodnik v pravem pomenu besede. Pove orodje, razlog, osebo, ki je nekaj povzročil(a). Če je bil nekdo ubit od prijatelja, bi nildo dobil končnico -nen. Če pa nekdo piše o mečevanju s prijateljem, pred nildo zapiše s/z, v quenyi as, torej as nildo. Posebnost orodnika so samostalniki s končnico -Ë (nárë). Ob dodatku množinske končnice -inen, se njihov končni -ë spremeni v dolgi Í.

 

Gora pugube, kot obljubljeno v naslovu: Oron Manaro (rodilnik, gora je izvor pogube)

 

Nekaj zanimivosti: Frodov pozdrav Elen síla lúmenn'omentielvo ali 'Zvezda sije na uro najinega srečanja'. Frodo uporabi dva sklona. Prvi je alativ, ki se prilepi na besedo ura, lúmë. Končni a končnice -nna izgine zaradi samoglasnika o v naslednji besedi omentië, srečanje. Le tej besedi se prilepi svojilna končnica najin,

-lva. Ker pa je beseda 'najino srečanje', omentielva, sklanjana z rodilnikom, končni a izgine v -o.

V Unfinished Tales v poglavju »Opis otoka Númenor« beremo o zalivu Eldanna, ki je bil obrnjen k Tol Eressëa. To ime je pravzaprav sestavljeno iz besede Elda in alativne končnice -nna (k, na). Prevod bi se torej lahko glasil K vilincu (vilincem). Enako je sestavljeno tudi še eno ime za Númenor: Elenna, K zvezdi.

Med besedami, ki jih je ob prihodu v Srednji svet izrekel Elendil in za njim Aragorn v kraljevski prisegi, najdemo lep primerek ablativa in alativa. Et Ëarello Endorenna, iz morja k Srednjemu svetu, bi se glasil dobesedni prevod. Predlog et (iz) v vezavi z ablativom (iz ali od) pa ustvari kombinacijo, ki bi jo lahko prevedli tudi »od zunaj (morja)«.

 

Malce zapletenejše oblike. BESEDA+SVOJINA+SKLON in/ali +MNOŽINA, se s končnicami ovesi nesrečni samostalnik.Večina sklonov se zadovolji le z lastno končnico za množino. Izjema je rodilnik. V tem primeru besedo najprej postavimo v množino (R ali I) in ji nato dodamo še rodilnikovo množinsko končnico -on.

 

Moje knjige (imenovalnik, kdo ali kaj): parma-nya-r

Kraljica vilincev (rodilnik): tári Elda-r-on

Brat njegovega prijatelja (rodilnik, družinsko razmerje): toron nildory(a)-o

Dragulj za dekle (dajalnik): mírë vendë-n

Škratovi zakladi (svojilnik): harmar Nauco-va

K tvojim ladjam (alativ, k ali na): cirya-lya- nnar

Od obal morja (plujemo stran, ablativ, od koga ali česa): falassë-llon ëar-o

V naših hišah (mestnik, v): coa-lma-ssen

Z vojščakovim ščitom (ga je udaril po glavi, orodnik):turma-nen mahtar-e-va

Na zelenem otoku lepega ljudstva (alativ in svojilnik): laiqua tol-e-nna vanya lië-va

Iz njihovega mogočnega visokega stolpa iz sivega kamna (ablativ, svojilnik, ker je stolp narejen iz kamna): taura halla mindon- e- nta-llo sindë ondo-va

 

Še beseda o splošnem besednem redu. Le ta je pravzaprav precej svoboden, drugače pa dokaj podoben slovenščini. OSEBEK+POVEDEK(glagol)+PREDMET. Pridevniki so lahko pred, lahko pa tudi za samostalnikom, ki ga določajo (denimo v kakšni pesmi). Kazalni zaimek ta, te (sina, sinë) je vedno za svojo besedo. Enako tudi predlog pella, onkraj, vedno postavimo onkraj.

 

Te lepe knjige govorijo o starih sagah dežele iz ledu. Vanyë parmar sinë quetir enwinë nyarnaron ringa nóreo helceva.

S svojimi konji (orodnik: s čim so potovali) so odšli v temo onkraj velike reke. Oantentë roccontainen mornienna alta sírë pella.

 

Kdo bo napolnil čašo?

Sí man i yulma nin enquantuva? Kdo mi bo sedaj napolnil čašo?

Ugotovili smo, da quenya kot zaimke načeloma uporablja posebne končnice. A kljub temu visoka vilinščina pozna in uporablja tudi samostojne zaimke. Eden takšnih se skriva v Galadrielinem otožnem vprašanju. Uporabni so predvsem takrat, ko moramo zaimke sklanjati. Kot recimo Galadriel, ki zaimku ni (jaz) doda dajalnikovo končnico (-n). Večina samostojnih zaimkov se tako sklanja preprosto: z dodajanjem končnice izbranega sklona.

 

Ni jaz, le vi, me mi, tye tebe, te njih (že prvotno sklanjana zaimka)

 

Nin: dajalnik (mi, meni), lello: ablativ (od vas), menen: orodnik (z nami). Posebnost: množinski zaimki obvezno dobivajo edninske sklonske končnice!

 

A laita te! Slavimo ju (jih), pozdrav Frodu in Samu na Cormallenskem polju.

 

Samostojni zaimek lahko zamenja tudi sklop nan pri predstavljanju. Zadostuje le ni in naše ime: Ni Lairion.

 

V Galadrielinem vprašanju je tudi besedica man, kdo, namenjena vprašalnim oblikam. Kadar je amanske vilince kaj zelo zanimalo, so seveda spraševali. Takrat so na začetek stavka postavili »splošno« besedo ma.

 

Ma Altáriel lindanë vanya lírë? Je Galadriel pela lepo pesem?

Man linduva anvanya lírë? Kdo bo pel najlepšo pesem?

 

Zvezde naj sijejo na naša srečanja!

Nai eleni siluvar omentielmanna!

 

In sonce naj sveti našim slovesom… Za izražanje želje so govorci quenye uporabljali, ne naj, marveč NAI. Kadar so komu želeli vse dobro (ali vse slabo, se pač zgodi…), so na začetek želje (kletve) postavili nai, nadaljevali pa z izbranim glagolom v prihodnjiku.

Nildi ar nildor Gil-Galado! Á sucë lissë limpë nauseva tennoio! Nai vanya Anar maltava linduva ilyë aurelyar ar verya Isil telpeva mahtuva ilyë lómelyar! Ar nai hiruvalyë i mallë melda Endorenna…

 

NAJ se ob besedah slovesa zgodba starodavnega jezika konča. Zapisane so zgolj nekatere osnovne zanimivosti in posebnosti visoke vilinščine, ki jih skuša članek čim bolj razumljivo prilagoditi slovenskemu bralcu ter značilnostim slovenščine. Seveda z upanjem, da ga ne ogrožajo večje zlobne napake.

Morda je v zgodbi o quenyi dovolj besed o vilinščini ter obenem tudi vilinskih besed, da bodo spodbudile nastanek kakšnega kratkega stavka ali verza. In mogoče se bodo prav s pomočjo quenye odprla še ena vrata v fantazijo in se bodo razkrile nove, doslej neznane skrivnosti Srednjega sveta. Ali kakor je s pomočjo misli švedskih Tolkienovih jezikoslovcev zapisal Helge K. Fauskanger: »Zaradi njihove visoke umetniške vrednosti same po sebi, so Tolkienovi jeziki resnično vredni pozornosti. In znanje jezikov je ključ do popolnejšega sprejemanja lepote Tolkienove stvaritve, njegovega sveta, Arde.« I metta quentalmo. Namárië!