ežim na zofi z razbolelimi kostmi in mišicami in ob poslušanju filmske glasbe iz Gospodarja prstanov obujam spomine na letošnji Hobbiton, dvanajsti po vrsti, ki se je vršil 2., 3. in 4. septembra v San Daniele del Friuli v Italiji. Ker sem bila na Hobbitonu že lani, sem vedela, kaj naj približno pričakujem od prireditve.
Seveda se mi je zadnji teden pred Hobbitonom vlekel in vlekel, vendar je končno prišel petek popoldne, ko sem natrpala prtljago v Griffithov avto. Nato sva šla na enourno vožnjo po Ljubljani, da sva pobrala Dafa, Marvina, lembas in Eleniel, spotoma smo šli še po CD-je h Gandalfu, ki dela kot vratar zraven WTC-ja (dobrovoljno smo ga opozorili, naj pazi na letala), zatem pa smo šli še proti Horjulu h kuharju Robiju Blitzgraškemu po del njegove premične kuhinje. Ko se je Daf naučil sestaviti ogrodje, smo končno zašibali proti Čepovanu. Juhej! Glasba je bila prava (Queen, Rammstein in podobne stvari), glasilke razgrete, veselo razpoloženje na maksimumu in že smo bili v Čepovanu, kjer smo tudi prespali. Večina je šla pred spanjem še na nočni sprehod na Špik, nekateri so snovali vožnjo proti Anhovem, kjer je bil v poznih nočnih urah koncert Laibachov, jaz pa sem šla kar spat – zaradi tega bi me Daf skoraj pretepel. :)
Ko sem v soboto zjutraj vstala, je bila prva stvar tek do WC-ja in nato zasliševanje Ga’arga in Griffitha, kako je bilo na koncertu … No, na koncertu ju ni bilo, ker sta sladko spala. :) Ker smo Eleniel, Ga’arg, Griffith in jaz ostali skoraj edini v hiši, smo hitro pojedli zajtrk, se spravili v dva avtomobila in šli v San Daniele. Naju z Griffithom je vodil Ga’arg, ker bi drugače v Italiji na prvem ovinku zavila narobe in šla kampirat v Benetke na sredo Markovega trga (tudi to naju je mikalo). Ko smo končno prišli na prireditev, so nas štiri zaspance že pridno čakali Daf, Auranoir, Bwaže, Greagol in Sigyn, kasneje pa sta se pripeljala še Batjushka in Gwalhir. Šotor in kuhinja sta bila že postavljena, zato smo šli najprej kar na ogled razstave, ki jo je imelo naše društvo skupaj z italijanskim. Svoja dela smo razstavili Ga’arg, jaz, Eleniel, Ga’arg, Batjushka, Aleš Kačič, Ga’arg, Lupusline, Ga’arg in Ga’arg. Kot vidite, je bila razstava kar pestra in v primerjavi z Italijani mnogo manj kičasta. :) Naš del razstave je postavljal Ga’arg, italijanski del pa Marina Sussa in Maura Boldi, ki sta bili odgovorni za celotno razstavo. Po ogledu smo se odpravili nazaj k šotoru, kjer je že prav omamno dišalo po pečenih nabodalih, bučkah in melancanah. Medtem ko je Daf pekel, smo ostali postavili društveno stojnico, kjer so bile obiskovalcem na voljo orkovske maske, ki jih je naredil Ga’arg ob pomoči pridne Uruviel, meči, ki so jih naredili člani društva, Mantaurov in Talijin lembas, moj čaj iz athelasa in moji uhančki iz žice. Vsak je prispeval del zasluženega denarja v društvo. Ko je bila stojnica postavljena, smo končno prišli do težko pričakovanega kosila. S Calinë sva potem še nekaj ur (beri: še pozno v noč) jedli tiste slastne bučke. Mljask, Daf, ti pa res znaš dobro kuhati! Torej, po kosilu je začelo rahlo rositi, zato smo stojnico prestavili pod streho k ostalim stojnicam. Kmalu zatem je sledil sprevod po ulicah San Daniele. Seveda smo se ga udeležili tudi mi.
Najbolj je zažigal neposlušni Ga’arg v svojem orkovskem kostumu, saj je kar naprej letal gor in dol, levo in desno, ter jezil Italijane, saj bi moral stati v vrsti. Seveda je medtem prestrašil na kupe mamic in otrok in bil milijonkrat slikan. V sprevodu je bilo veliko zanimivih kostumov, predvsem pa sem se razveselila ponovno najdene entinje (na letošnjem Hobbitonu je bil to moj najljubši kostum). Poleg nje smo lahko videli šefa Nazgulov, Vzhodnjaka, dobro opremljeno pripadnico Gil-galadove vojske, Elronda, nekaj Gondorcev (med njimi tudi naš Bwaže), Legolasov, Eowyn, hobitov, vilink in vilincev, škratov, vitezov ter Škotov, ampak nihče ni presegel strašila, Morgothovega križanca med človekom, vilincem, orkom, slamo in škarjami, kot sta kasneje zgruntala Bwaže in Ga’arg. Izgledal je nekako kot strašilo iz zgodbe Čarovnik iz Oza ter Edvard Škarjeroki hkrati ... Še zdaj ne vemo, kje točno ga je Tolkien omenjal.:) Po procesiji je Ga’arg v svojem kostumu tekel do šotora, se vrgel vanj, snel masko, ter končno ves zaripel v obraz normalno zadihal. Sledilo je skupinsko fotografiranje. Fotografirala sem jaz in že ob prvi fotki so se mi ostali nekam sumljivo veselo in od srca smejali. Seveda sem se obrnila in za mano mi je veselo kazal osle Renzo Perissinotto, član italijanskega Tolkienovega društva ter eden od šefov Hobbitona. Zaprosili smo ga, če nas lahko vse skupaj fotografira on. Po fotografiranju smo se poslovili od Auranoir, Bwaža in Sigyn, ki so že odhajali domov. Bilo je veliko objemanja, jokanja in poslavljanja, ampak o tem bo kdo kakšen ep napisal kdaj drugič. Spodaj na odru pod našim taborom se je medtem začel program. Najprej so imeli Italijani neko igro, kjer se je na veliko mečevalo, umiralo in jokalo ter je bilo v povezavi s Srednjim svetom. Glede mečevanja lahko povem samo tole: poskusili so, dali so vse od sebe, bilo je porazno. Za igro je nastopila glasbena skupina Myrddin s svojo keltsko glasbo. Ko so zaključili z igranjem, se je dan že prevesil v večer in prišel je čas za iskanje prostora za postavitev ostalih šotorov za spanje. Ker so nama Eleniel, Ga’arg in Griffith že ušli v kamp pod prireditvenim prostorom, sva z Davidom šla peš za njimi. Spodaj nisva našla ne njih ne šotorov, tako da sva šla nazaj gor (kar tudi ni bil tako lahek vzpon za hobita, ki rad jé). Tam smo se dogovorili, da se lahko šotore postavi ob društvenem šotoru, vendar šele ob dveh zjutraj, ko Italijani nehajo brati odlomke iz Tolkienovih knjig. Z Griffithom sva šla nato prestavit avto bližje prireditvenemu prostoru in znosit šotor ter ostale stvari do tabora. Medtem sta Eleniel in Ga’arg svoj manjši šotor že stlačila zadaj za društvenim, da se ga ni videlo, Daf pa je za večerjo popekel klobasice ter ostale bučke. Seveda smo vse to mlaskajoč pojedli. Po večerji so nekateri šli spat, midva z Griffithom pa sva čakala na konec branja odlomkov v italijanščini in na postavitev najinega šotora. Družbo sta nama delala še Daf in Calinë, ostali so se zavlekli spat v društveni šotor. Med poslušanjem izredno zanimivega branja sem malo zadremala, čez par minut pa me je predramilo rahlo posmrčavanje in hihitanje. Z zanimanjem sem pogledala okoli sebe in ugotovila, da je med poslušanjem zaspal tudi Daf, začel smrčati, Italijani pa so se mu veselo smehljali. Griffith ga je iz usmiljenja dregnil in mu razložil, da smrči, Daf je vstal in šel spat v šotor, mi pa smo se mu še nekaj časa tiho smejali. Končno so Italijani ob treh zjutraj zaključili z branjem, sledilo je postavljanje šotora in spaaaanjeeee :).
V nedeljo me je petnajst do devetih prebudilo zvonjenje iz okoliških zvonikov. Če bi imela ob sebi kakšno fajn bombo in letalo na daljinca, bi vse zbombandirala. Povrh vsega niti ena ura ni zvonila točno ob devetih – ene prej, druge že prepozno, tretje pa nekje vmes. Sledilo je počasno prebujanje, zehanje in prdenje, podiranje šotorov ter pošiljanje Dafa na kuhanje čokolešnika. Po zajtrku je sledilo pranje zob in posod ne-vem-kje, saj sem bila jaz zadolžena za postavitev stojnice in se tega nisem udeležila. Po okolici se je začela kmalu razlegati prijetna keltska glasba in prostor je ponovno zaživel. 
Dafa smo končno prepričali, da zniža ceno mask, nato se je začela prodaja in barantanje. S Calinë sva kmalu odšli na obhod po tržnici (saj vsi vemo, kakšne smo babe, ko gremo na nakupovanje). Ponudba na stojnicah je bila kar pestra, naprodaj so bile srednjeveške obleke, različne praktične stvari iz usnja, kot so pasovi, ščitniki za roke, zapestnice, torbice, obeski in knjigice, posebne glinene stekleničke in posodice za eterična olja, slaščice (entova torta je bila zelo dobra), LOTR filmski kič (vseeno ne dam 90 evrov za srebrni Edini prstan), majice, razne knjige, koledarji, nakit iz žice in kamnov, dišeča mila, keramične slike, posebni klobučki in pokrivala ter skulpturice škratkov in vil (tu sem se zadrževala najdlje). Seveda sva s Calinë zapravili milijon evrov, pa še bi lahko, če nama jih ne bi zmanjkalo. Po ogledu je sledila malica, žvrkljana jajčka s šampinjoni, zatem pa visenje na društveni stojnici. Mimo stojnice je kmalu prikorakal hrust z dolgimi blond lasmi, si za hec nadel našo orkovsko masko ter se zapletel z nami v pogovor. Kmalu smo ugotovili, da je to predsednik belgijskega Tolkienovega društva. Predlagal nam je, da bi ohranili stike in se še kdaj dobili, ponudil pa se je tudi, da nas nauči posebnega boja za nastope. Z njim je kasneje bolj podrobneje klepetal Daf, mi pa smo se spet posvetili prodaji. Vmes nama je s Calinë naskrivaj uspelo z digitalcem pobegniti med ostale stojničarje in kostumirance, kjer sva jim požirali živce s teženjem, poziranjem in fotkanjem. Posebno težko je bilo ujeti samega šefa Nazgulov in ga prepričati, da nisva užitni in da se mu klanjava in oh in sploh in če nama dovoli fotografiranje. Fotografirali sva še večino stojnic ter prizorišče, dan pa se je začel počasi prevešati v večer. Daf se je spet spravil med lonce ter nam skuhal špagete s tunino. Po večerjici smo 
počasi začeli pakirati svoje stvari, jih zložili v avtomobile ter začeli podirati šotor. Mimogrede je bila ura pol osmih zvečer, nakar smo jo Ga’arg, Eleniel, Griffith in jaz pridno in jadrno ucvrli proti domu. Moj in Griffithov izgovor je bila služba naslednji dan, kaj sta imela za bregom Ga’arg in Eleniel, pa ne vem. Sledila je vožnja proti domu s sto šestdeset kilometri na uro. Na avtocesti Udine–Gorica sta Ga’arg in Griffith uprizorila krajšo dirko (če Griffith ni zmešan za volanom, naj me vrag pocitra). Ko smo prišli na slovensko stran, sva se z Griffithom zapeljala olajšat na WC tamkajšnje bencinske postaje, potem pa sva šla domov in vsak v svojo posteljo spat ... In tik preden sem zaspala, z mislimi še vedno pri Hobbitonu in Srednjem svetu, se mi je zazdelo, da so daaaaaleč stran v Morii začeli bobni udarjati slavni konc, konc, kooonc, kooooooooooonc, ...
P.S. David, zahvaljujem se ti v imenu vseh, ker si vse tako pridno zorganiziral ter bil povrh tega še naš kuhar in barantač! Izkazal si se v vsem, še posebno v smrčanju! ;)