vsesplošnem veselju na VLS-ju (najtežje pričakovanem društvenem dogodku leta, za tiste, ki tega morda še ne veste, torej imaginarni del društva) se je v naših/vaših sprevrženih glavah (iz)rodilo veliko zabavnih izjav. Nase pa sem prevzela nalogo, da jih predstavim ubogim revežem, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso mogli prisostvovati, in pa da osvežim spomin tistim, ki so bili poleg ali pa so jih celo zakrivili.
Ponedeljek
Taraaaaa! Že v ponedeljek se je začelo ... zafrkavanje namreč, in to vseh po vrsti, se mi pa zdi, da je skozi teden najbolj trpel naš podpredsednik David (daf). Ah ja ... Nič hudega sluteč (vsaj na zunaj je kazal harmoničnost in notranji mir) je premetaval naokrog vrtnarsko cev za zalivanje nekje približno v naši bližini, če se ne motim, je poskušal napeljati tekočo vodo v jedilnico. Žiga (Delaroth) pa je od te vrtnarske cevi kot Buda pod figovim drevesom doživel razsvetljenje: »David ima rad dolge in podolgovate!« Ubogi David, to je poslušal še cel teden.
Ker nas je bilo kar veliko, je bilo potrebno poskrbeti tudi za sanitarije, grad je namreč iz časov, ko so bile vodovodne inštalacije predvsem stvar domišljije. Tisti, ki so prišli kasneje, morda niso vedeli, da so naši ljubljeni kemični WC-ji najprej stali pred vhodnimi vrati, bliže tabornemu prostoru pa so jih prenesli naši močni Gil-galadovci ob čisto nič srednjesvetski mrmrajoči spremljavi Imperial Marcha, ki se je razlegala s ploščadi.
Nekje okrog časa za večerjo pa je Polona (Anor) pokazala zelo velik apetit, na Benovo (Mantaurjevo) nedolžno vprašanje »Kaj bo za večerjo?« je na jedilnik namreč postavila Štefa! Kaj bo on rekel na to, ko izve, ne vem. (Iskreno pa upam, da me ne bo v bližini, ko bo dobil svoj izvod Sijoče zvezde.)
Pri enem od obedov v torek (zajtrk ali pa kosilo) je naš kuhar (odličen J ) Matic Davidu kot najvišje rangiranemu prisotnemu društveniku želel izkazati čast in ga je »spedenal« od spredaj in zadaj. No ... Khmm ... Stregel mu je, se klanjal in se prepričal onkraj vsake sence dvoma, da ima gospod vse, kar potrebuje. Nini (Vendince) pa se je odigrano zdelo veliko prezabavno, da bi neprisotni Gil-galadovci to zamudili, in je s fotoaparatom v roki prosila, če lahko še enkrat od začetka.
Pri igri telefončkov se besede sprevržejo še hitreje kot pri kakšnem tabloidu in iz popolnoma nedolžnih stavkov se izpeljejo skoraj šokantne teorije zarote. Tokrat temu ni bilo čisto tako, mutacija pa je bila še vseeno zanimiva. »Ob vznožju hriba je cerkev s pisano streho.« se je organsko predelalo v »Prisušena riba stoji nad streho.«
Higiena je pomembna! V grad pa, kot je bilo že prej omenjeno, pri arhitekturi to ni bilo všteto (vsaj ne po naših željah). David (daf) in Žiga (Súldur – žif) sta zgradila T.U.Š.! (In slava jima!) Otvoritev je bila pa ... nekaj posebnega. Sredi noči, oziroma vsaj temno je bilo, je Žiga (Súldur) pogumno tekel, v spremstvu Matica (kuhar – odličen J ) in Davida z baklami, proti na novo postavljeni T.U.Š. kabini. Zaplesali in zapeli so nam ter pokazali veliko mero talenta. Nato pa je se je Žiga slovesno prvič stuširal v T.U.Š.-u. (Kapo dol! Pogumno dejanje! Voda je bila namreč tako hladna, da je tekoče agregatno stanje presenetljivo!)
Na T.U.Š.-u sta bila kot stvaritelja podpisana DAF in ŽIF. Ker nismo vedeli čisto točno, kaj naj bi ŽIF pomenilo, je Blaž (Bloodthirster) modro ugotovil, da je to Žiga Indrej Fišer.
»Umiri svoj curek!«
Po otvoritvi je sledilo večerno umivanje. Beno, stari perverznež, je Klaro navdušeno spraševal: »A pljuneš ali pogoltneš?« (Da bi ne omadeževala njegovega slovesa, moram seveda povedati, da je šlo za zobno pasto.)
Prav tako Benotu pa je Mateja (Biks) z očitnim dobrim mnenjem o svoji sestri povedala: »Polona ti ga ne bo dala v roke!« Saj bi se tudi tokrat rada potrudila in rešila Benotov ugled, a na žalost ne bo šlo, ne spomnim se točno, česa mu ne bo dala v roke.
Mirno spanje za nekatere (zame) je bilo za nekaj časa onemogočeno tam gori na RAVNI travi. Ah, kako je bilo tam lepo spati ... nobenih rogovil pod hrbtom, nobenih lukenj, kamnov, ena sama ravna tla. A »poukanje«, se zdi, je postal nov društveni šport. »Poke! Poke! Bother! Bother! Annoy! Annoy! Prod! Prod!« se je razlegalo naokrog cel teden. Nenehno špikanje in/ali žgečkanje.
Uvedena je bila VLS-jevska javna pošta in vse od njenega začetka pa do njenega konca je bilo v njej polno ljubezenskih pisemc. Enega bolj zanimivih je zakrivil Miško (Xgladar). Prejemnik pa je bil kdo drug kot David.
»Dragi David,
lepo mi dišiš,
mislim le nate.
Ponujam ti dragulje,
srebrne in zlate.
Vse bi ti dal,
vse samo zate,
A kaj, David,
ko imaš rad
le dolge in podolgovate.
Četrtek
Manjkajo izčrpni zapiski četrtka! Ohranilo se je samo pisemce javne pošte. Naslovnik kdo drug kot David: »Kadar zaspim, si zaželim drobnih stvari ... Danes na istem kraju ob istem času.«
Petek je skorajda povsem zapreden v utrinke iz dramske delavnice. Jaz in Mateja (Biks) sva mirno »kofetkali« v jedilnici, ko se od zunaj in spodaj zaslišijo stavki kot: »Polulajte Gašperja!« (Žiga – ne vem, kateri) in »Tri neumne opice!« (daf) ter »Kamikaze!« Seveda je bilo potrebno zadevo raziskati. In hvala bogu! Smeh je pol zdravja. Sodelujoči so stali v krogu in izvajali različne figure. Najbolj zanimive so se mi zdele James Bond, Milan Kučan in Ulična svetilka (razlog za lulanje po Gašperju).
James Bond je izgledal tako, da je tisti v sredini (James) stopil v njegovo klasično pozo, s pištolo ob licu, osebka na njegovi levi in desni strani pa sta obožujoče padla na kolena, se klanjala in vzdihovala »Oh James!«
Milan Kučan ... Osebek na sredini je počepnil, njegovi levi in desni privesek pa sta v višavah zaskrbljeno gledala v daljavo in klicala: »Milan, kje si?!«
In pa seveda, ulična svetilka ... Središčna persona se je stegnila gor, s sklenjenimi rokami, kolikor je pač šlo, leva in desna homo sapiensa pa sta se preobrazila v canis domesticusa in vsak z eno dvignjeno nogo opravila, kar psi pač opravljajo ob uličnih svetilkah.
»Tuš ti je mama!« (David, proglašeno za izjavo tedna.) Cel teden nam je bilo vse mama.
Zadnji dan je bilo zvečer najbolj pestro. Za to so poskrbele vsaka delavnica po svoje, plesna nam je prikazala, kaj so se naučili, prozna nam je povedala zgodbico, glasbena je zapela in zaigrala, dramska pa ... Recimo samo to, da je Svetlana Makarovič postala morilsko orožje.
Pa naj čas mineva čim hitreje, da bo VLS 8 kmalu tu!