J. R. R. Tolkien (priimek je nemškega izvora in se izgovarja Tol-kin) je bil profesor staroangleškega (ali anglosaškega) jezika na oksfordski univerzi. Mnogo bolj kot po prevodih iz stare angleščine in strokovnih esejih je znan po knjigah Hobit, Gospodar prstanov in Silmarillion.

 

 

Že zelo mlad je pokazal nadarjenost za učnje jezikov. Ob študiju angleške literature pa se je naučil ne le večine sodobnih evropskih jezikov, ampak tudi že davno pozabljene jezike, kot so anglosaščina, stara valežanščina, stara islandščina in norveščina, gotščina in drugi. Poklicno raziskovanje starih evropskih mitologij ga je navdihnilo, da je začel pisati obsežen cikel fantazijskih zgodb, ki naj bi se dogajale v daljni preteklosti, v njem pa so nastopali bogovi, nesmrtni vilinci, ljudje, škrati, orki in druga bitja – nekatera podobna bitjem iz skandinavske, keltske in drugih mitologij, druga popolnoma izvirna. Da bi ustvaril verodostojen "Srednji svet", katermu podlaga pa so vendarle bili izmišljeni jeziki, si je izmislil še bitja in njihove kulture, pisave, zemljevide dežel, večtisočletno zgodovino, koledarje... Ko je zgodbe v grobem končal, je napravil nekaj, kar  pred nijm verjetno ni napravil še noben drug pisatelj: začel jih je pisati še enkrat, tokrat v večjem obsegu in mnogo bolj podrobno. Zgodbo je poimenoval Silmarillion (po treh draguljih, okrog katerih se vrti ves zaplet zgodbe) in jo je dopolnjeval vse svoje življenje. Izdana je bila šele po njegovi smrti.

Čeprav Silmarilliona ni izdal, pa je ta postal nekakšno zgodovinsko ozadje za zgodbe, ki jih je napisal kasneje. Knjigo Hobit ali tja in spet nazaj je napisal kot pravljico svojim otrokom in šele znanci so ga prepričali, da jo je ponudil založniku. Knjiga je bila izdana leta 1937 in je postala mladinska uspešnica, kar ostaja še dandanes. Začel je pisati nadaljevanje Hobita, ki pa je kmalu "ušel iz nadzora". Postajal je bolj in bolj nadaljevanje njegovega prvega dela – Silmarilliona. Gospodar prstanov (kot je to knjigo kasneje poimenoval) je nastajal celih 16 let, vanj pa so bili vključeni zgodovina, jeziki in mitologija, ki je za Silmarillion nastajala že od njegove mladosti. Knjiga je bila po mnogih zapletih izdana v treh delih v letih 1954-55. Prodajala se je mnogo bolje, kot so založniki sprva pričakovali, njeni kritiki pa so bile (kot so še danes) zelo razdeljeni: nekateri so jo kovali v nebo, drugi je niso prenesli.

Pravo eksplozijo popularnosti je knjiga doživela šele deset let po izidu, ko je v ZDA izšla izdaja v mehki vezavi. Kmalu je postala eden največjih "bestsellerjev" vseh časov po vsem angleško govorečem svetu, saj so je do sedaj prodali več «ot 60 milijonov primerkov. Prevedena je bila v več kot 50 jezikov, njena popularnost pa kljub častitljivi starosti prav nič ne upada: leta 1998 je bila v Angliji na največjem glasovanju doslej izbrana za knjigo 20. stoletja, zanimanje za filmsko trilogijo, katere prvi del je bil prikazan konec leta 2001, pa je preseglo vsa pričakovanja.

Poleg mednarodne slave, bogastva, Bensonove medalje za literaturo in častnega naziva C. B. E. (Commander, Order of the Brittish Empire) je imel uspeh tudi slabe strani - zaradi pogostih prekinitev, nenajavljenih obiskov ljubiteljev ter telefonskih klicev sredi noči, pa tudi zaradi starosti, ni Tolkien nikoli zaključil Silmarilliona.

John Ronald Reuel Tolkien je umrl 3. septembra 1973. Njegov najmlajši sin Christopher Tolkien je nase prevzel težko nalogo dokončati Silmarillion - tega ne bi zmogel nihče drug, saj je šel po očetovih stopinjah v svojem šolanju in ljubezni do staroangleških zgodb ter skandinavskih sag. Po uspehu Silmarilliona je začel urejati in izdajati očetove neizdane zgodbe in pesmi v seriji 12 knjig z naslovom Zgodovina Srednjega sveta.

Uspeh Gospodarja prstanov je sprožil pravo poplavo fantazijske literature, vendar je le malo avtorjev pripravljenih celo življenje posvetiti izdelavi svojih svetov, kot je to storil Tolkien. Mnogo avtorjev je že v nekaj letih po obsežnosti svojih del daleč prekosilo njegov celoten opus, vendar se mu po popularnosti ni približal nihče drug. Osebi, ki knjige ni prebrala, je zelo težko razložiti, kaj je pri njej tako posebnega – preprosto zato, ker je tako zelo različna od ostalih del. V svojem bistvu je to povest v dobrem in zlem, o ljubezni in prijateljstvu, ki se dogaja v prečudovito opisanem svetu, ki po zaslugi avtorjeve spretnosti pri branju resnično zaživi. Knjiga Gospodar prstanov je preprosto spomenik človeški domišljiji.

 

Dela J.R.R.Tolkiena

 

Viri:  Tolkien: A Biography, Humphrey Carpenter (1977)
J.R.R. Tolkien: The architect of Middle-Earth, Daniel Grotta-Kurska (1977)