Navkljub prerokbam raznih Nostradamusov smo doživeli in preživeli novo leto 2000. Milenijskega hrošča smo uspešno zatrli (tako uspešno, da se sedaj večina sprašuje, če ni bil le izmišljotina programerjev), asteroidi še vedno švigajo mimo Zemlje, tretja svetovna vojna pa se je pridružila zlobnemu volku in podobnim bavbavom iz pravljic. No, šalo na stran – večina svetovnih religij in mitologij ima poleg natančnega opisa stvarjenja sveta tudi prerokbe in videnja o koncu. Pogosto te prerokbe govorijo o končni bitki med dobrim in zlim, v kateri je Zemlja opustošena, in so praviloma zelo slikovite (naj omenim samo krščansko Janezovo razodetje – Apokalipso in skandinavski Somrak bogov – Ragnarök). Poglejmo, kako si konec sveta predstavljajo v Srednjem svetu.
V Gospodarju prstanov grožnjo celemu svetu predstavlja Sauron. Njegov cilj je zasužnjiti vsa svobodna ljudstva, uničiti lepoto tega sveta in ga prekriti s temo. Temu ne moremo reči "konec sveta" v pravem pomenu besede. Sauronov namen ni uničenje celega sveta, saj tega tudi ne zmore, vendar bi bila njegova zmaga nad dobrim tako popolna, da konca Sauronove vladavine tudi Gandalf ni mogel napovedati. Toda celo Sam, ko v Mordorju zagleda drobno zvezdo med temnimi oblaki, spozna, da je Senca le majhna stvar, ki bo prešla; svetloba in prava lepota sta daleč od Sauronovega dosega. Pravi konec sveta ( če ga Srednji svet sploh pozna ) moramo torej iskati drugje. Poskusimo s Silmarillionom – zgodovino Srednjega sveta od samega začetka naprej. V poglavju Ainulindalë je prvič omenjeno, da Srednji svet ne bo obstajal večno:
Odtlej Ainurji niso napravili glasbe enake tej, a rečeno je bilo, da bodo zbori Ainurjev in Ilúvatarjevi otroci pred obličjem Ilúvatarja ustvarili še mogočnejšo glasbo po koncu vseh dni. Takrat bodo Ilúvatarjeve téme zaigrane pravilno in bodo resničnost postale v trenutku njihovega izgovora, kajti vsak bo razumel svojo vlogo in vsak bo poznal razumevanje vsakega in Ilúvatar bo v svojem zadovoljstvu njihovim mislim dal skrivni ogenj.
str. 4, The Silmarillion, Ballantine Books, 1977
Razen omembe konca vseh dni si s tem tekstom lahko bolj malo pomagamo.V nadaljevanju Silmarillion konca ne omenja, zadnji odstavek (sledi po opisu vklenjenja Morgotha in uničenja Belerianda na koncu Prve dobe) pa nam razloži zakaj:
Tu se konča Silmarillion. Če je prešel iz visokega in lepega v temo in uničenje, je bila usoda Arde od nekdaj takšna; in če bodo prišle spremembe in bo popravljena, to vesta Manwë in Varda, vendar tega nista razkrila in tudi v Mandosovih prerokbah tega ni.
str. 316, The Silmarillion, Ballantine Books, 1977
Za bolj podrobne opise moramo torej poseči po neizdanih Tolkienovih spisih, s katerimi nas pridno zalaga njegov sin Christopher že več kot 20 let. Poglejmo najprej v Nedokončane zgodbe (Unfinished Tales). V poglavju o čarovnikih je J. R.R. Tolkien zapisal tole:
Kdo je bil "Gandalf"? Rečeno je, da so v kasnejših letih (ko je v Kraljestvu spet vstala senca zla) mnogi "Zvesti" tistega časa verjeli, da je bil "Gandalf" sam Manwë, ki se je pred svojim dokončnim umikom na stražni stolp na Taniquetilu še zadnjič prikazal. (Po tem verovanju je bilo Gandalfovo ime na Zahodu – Olórin – le vzdevek). Sam (seveda) ne poznam resnice in če bi jo, bi bila napaka o tem povedati več, kot je Gandalf sam. Vendar mislim, da temu ni bilo tako. Manwë se ne bo spustil z Gore do Dagor Dagoratha in prihoda Konca, ko se vrne Melkor... In še: To se nananša na "Drugo Mandosovo prerokbo", ki se v Silmarillionu ne pojavi..(opomba Christopherja T.).
str. 412; 419, Unfinished Tales, Ballantine Books, 1980
Tako smo o izmikajočem koncu sveta izvedeli kar nekaj podatkov: Na koncu se bo Melkor vrnil in sam Manwë se bo spustil s Taniquetila v bitko vseh bitk (pomen Dagor Dagoratha). Poglejmo še v zbirko Zgodovina Srednjega sveta. Knjiga Izgubljenih zgodb je polna omemb velikega konca, uničenja bogov itd. V drugem delu pa je tudi prvi podrobnejši opis:
Vilinska prerokba: vilinci z Osamljenega otoka se bodo odpravili v naše dežele in popeljali vse vilince v Valinor – to pa jim bo uspelo le ob pomoči ljudi. Skupaj z ljudmi se bodo spopadli z Melkorjem na poljih Valinorja in ga premagali. Drevesi bosta oživljeni in gore zravnane in mehka svetloba se bo razširila po vsem svetu. Če pa se bodo ljudje vilincem uprli, bo sledil konec vseh vilincev, uničenje bogov in mogoče veliki konec.
str. 290, The Book of Lost Tales 2, History of Middle-Earth 2 Del Rey, 1984
Žal še nimam vseh dvanajstih knjig Zgodovine Srednjega sveta, v katerih je gotovo razloženo, zakaj je druga Mandosova prerokba izpadla iz končne Mitologije Srednjega sveta, kot je zapisana v Silmarillionu. Tu je zapis te prerokbe iz knjige The Lost Road, vzeta pa je iz konca starejše verzije Silmarilliona iz leta 1937 – tik preden je začel Tolkien pisati Gospodarja prstanov. Na mestu tega teksta je v končni izdaji Silmarilliona odstavek, ki je zapisan na začetku tega članka.
Tako je Mandos govoril v svoji prerokbi, ko so vsi bogovi sedeli na sojenju v Valinorju, in njegove besede so si šepetali vsi vilinci na Zahodu: Ko bo svet postal star in se bodo Moči utrudile, in ko bo Morgoth opazil, da straža spi, se bo vrnil skozi Vrata noči iz Brezčasne praznine; napadel in uničil bo Sonce in Luno. Toda Eärendel se bo spustil nadenj kot žgoč bel plamen in ga pregnal z neba. Poslednja bitka bo bojevana na poljih Valinorja. Tega dne se bo Tulkas spopadel z Morgothom, na njegovi desni strani bo Fionwë, na njegovi levi strani pa bo Túrin Turumbar, Hurinov sin, ki bo prišel iz Mandosovih dvoran. Turinov črni meč bo Morgothu prinesel smrt in konec; tako bodo maščevani otroci Hurina in vsi ljudje. Zemlja bo razdejana in ponovno ustvarjena in Silmarili iz zraka, zemlje in morja bodo vrnjeni Močem, kajti Eärendel se bo spustil z neba in predal ogenj, katerega je nosil. Vse tri dragulje bo vzel Fëanor in jih odnesel Yavanni; zdrobil jih bo in z njihovim ognjem oživil dve drevesi in močna svetloba bo sijala iz njih. In gore Valinorja bodo zravnane, tako da bo svetloba preplavila ves svet. V tej svetlobi se bodo bogovi pomladili, vilinci se bodo zbudili, vsi njihovi mrtvi bodo vstali in izpolnili bodo Ilúvatarjev namen. A o ljudeh Mandosove prerokbe ne govorijo, od vseh imenujejo le Túrina, katerega mesto pa je s sinovi Valarjev.
str. 367, The Lost Road... and other writings, History of Middle-Earth 5, Del Rey, 1987
Seveda je med to verzijo Silmarilliona in končno kar nekaj razlik: Eärendel je Eärendil, Fionwë je sin Manwëja, ki ga v izdani verziji ni, Valarji so imenovani bogovi... Ta tekst še najbolj podrobno opiše konec Srednjega sveta, vendar še vedno ostane veliko skrivnosti. Se bo Morgoth sam spopadel z vsem svetom? V Knjigi izgubljenih zgodb je pri opisu Melkorjeve vojske ob napadu na Gondolin zapisano, da večje vojske sile zla ne bodo zbrale do velikega konca. Ali to pomeni, da bo imel Melkor ob zadnjem spopadu veliko vojsko, ali pa samo pove, da večje vojske zla ne bo nikoli? Za primerjavo je tu še zelo kratek povzetek Somraka bogov – Ragnarök.
Izdajalski bog Loki povzroči smrt mladega boga svetlobe Balderja. Za kazen ga uklenejo v skalo, vendar je prerokovano, da se bo na koncu osvobodli in pridružil velikanom, sovražnikom bogov. Lokijev vnuk volk Fenriz bo uničil Sonce in Luno, velikani s Surtom in Lokijem na čelu pa bodo prečkali mavrični most Bifröst v Asgard (prebivališče bogov na nebu) in se spopadli z Odinom, bojevniki Valhalle, Thorom in ostalimi bogovi. Velikani premagajo bogove in uničijo Asgard, ves svet pa zajame ogenj, v katerem umrejo tudi sami. Vso Zemljo (Midgard – Srednji svet) preplavi morje in ko se ta umakne, je Zemlja prazna in očiščena vsega zlega. Drevo Yggdrasill v svojih vejah zaščiti moškega in žensko, ki začneta nov rod, iz Hela (onostranstva) pa ponovno vstane bog Balder.
Med zgodbama obstajajo bistvene razlike: stari skandinavski bogovi so v primerjavi z Valarji mnogo bolj človeški, bolj ranljivi, saj so na koncu celo uničeni. Melkor "bogov" in sveta ne more uničiti, še manj pa bi lahko ogrozil boga – Ilúvatarja. Uničenje Srednjega sveta sprožijo Valarji sami, da popravijo krivice Morgotha in ponovno oživijo dve drevesi. Vendar so bolj kot razlike zanimive velike podobnosti med zgodbama: zlobni bog zagreši dejanje, zaradi katerega ga ostali bogovi vklenejo "do konca sveta", vendar je prerokovano, da se bo osvobodil in spopadel z njimi. Uničena bosta Sonce in Luna, na koncu pa tudi ves svet in začela se bo nova doba. Tolkien sam je mnogokrat poudaril, da je njegova mitologija Srednjega sveta povzeta po poganskih mitologijah srednjega veka – keltski, staroangleški in predvsem skandinavski. Tudi v Gospodarju prstanov je močno prisotna predkrščanska srednjeveška miselnost – svet se iz urejenega in lepega spreminja v vedno bolj kaotičnega, modra bitja in bogovi pa se od človeštva vedno bolj odmikajo... Čeprav je bil goreč kristjan in je njegova navidez "poganska" mitologija trdno zasidrana v krščankih sporočilih, se mi zdi, da bi njegovo videnje konca Srednjega sveta težko povezali z Janezovo Apokalipso – sam tega ne bom niti poizkušal. Čeprav teologi v tem zelo zapletenem delu iščejo skrite pomene, izražene s simboli, pa se meni zdi podoben besedilu hipijevske pesmi, napisane pod močnimi odmerki halucinogenih snovi.