Nekaj let po izidu Gospodarja prstanov v Veliki Britaniji je švedska založniška hiša kupila pravice za prevod knjige v švedščino. Za prevajalca so izbrali Akeja Ohlmarksa, takrat že znanega pisatelja in prevajalca Shakespearja, edskih mitov in Korana ter strokovnjaka za versko zgodovino. Ohlmarks je sprva delo odklonil. Prebral je le začetek knjige, ki pa mu ni bil všeč. Ko pa ga je založnik prepričal, naj nadaljuje z branjem, ga je Gospodar prstanov navdušil. Njegov cilj je bil prevod, v katerem ne bi bilo niti sledu angleščine. Hotel je ustvariti vtis, da je Gospodarja prstanov prevedel naravnost iz zahodnjaščine (Rdeče knjige Zahodne marke), kar je bil sam po sebi zelo plemenit in smiseln namen, če bi bil izpeljan brez napak.
Tik pred izidom prevoda je Tolkienu poslal dolg seznam prevedenih imen, ki je Tolkiena precej zmedel. Ohlmarks ga ni prosil za pomoč pri prevodu ali kakšne razlage, ampak se je le pohvalil, kako odličen prevod bo napravil. Tolkien je seveda takoj opazil veliko napak - nekaj primerov: Ford of Bruinen = Björnavad (Medvedov brod)! Archet = Gamleby (Stara vas); Mountains of Lune (Ered Luin) = Manbergen (Lunine gore); Gladden Fields (kljub opisu v knjigi) = Ljusa slätterna (Svetle planjave), itd. Poleg tega je napravil vrsto napak v besedilu: hobiti (po njegovem holbeni) so dobili pernate podplate (leathery – feathery, Ohlmarksu se je to zdelo isto), Legolas je dobil otroke, glavnega nazgula ubije Srečko ne Eowyn... Tolkien je ugotovil, da pred prevajanjem Ohlmarks ni Dodatkov niti prebral... O tem je potožil svojemu založniku, vendar je švedski prevod kljub vsemu izšel nepopravljen (in je takšen še danes!). Poleg vseh napak je prevodu Ohlmarks dodal še svoj predgovor ("pet strani nesramnih nesmislov" v Tolkienovih besedah), v katerem na dolgo in široko razlaga Tolkienove vire, motive pisanja ter kratek Tolkienov življenjepis. Ta predgovor je bil na Tolkienov protest izpuščen, saj je bil poln izmišljenih "podatkov" in neumnosti. Saurona je Ohlmarks primerjal s Stalinom, izmislil si je Tolkienov odpor do njegove stare univerze v Leedsu, njegova mladostniška sprehajanja po Walesu... Podobnih zabavnih neumnosti je še več in si jih skupaj s Tolkienovimi opombami lahko preberete v knjigi Letters of J. R. R. Tolkien. Ena najbolj zabavnih je tale Ohlmarksova trditev: "Prstan je na nek način nedvomno Nibelunški prstan..." Tolkien: "Oba prstana sta bila okrogla, tu pa se podobnost neha."
Kljub vsemu je švedski prevod dosegel velik uspeh. Ohlmarks je bil za svoj prevod celo nagrajen (seveda s strani švedske komisije, ki izvirnika ni nikoli brala) in je svoje življenje bolj ali manj posvetil Tolkienu in Gospodarju prstanov. Tolkienovega mnenja o prevodu pa angleški založniki seveda niso posredovali naprej. Ohlmarks je ustanovil eno od švedskih Tolkienovih društev in pomagal drugim, prirejal je tudi predavanja o Srednjem svetu ter napisal prvo knjigo: Sagan om Tolkien (Tolkienova saga, 1972), ki je bila deloma Tolkienova biografija, deloma pa literarna analiza. Osnutek knjige je tik pred izidom poslal Tolkienu v pregled (očitno njegova navada), na njegovo presenečenje pa je odgovor napisal Tolkienov sin Christopher. V njem je oznaèil Ohlmarksovo knjigo kot napad na Tolkiena in njegovo družino ter mu "grozil in ga žalil". Leto dni po izidu Ohlmarksove knjige je Tolkien umrl.
Ohlmarks je nadaljeval s promoviranjem Gospodarja prstanov in leta 1978 izdal knjigo Tolkiens arv (Tolkienova zapuščina), v kateri je Tolkiena še vedno poveličeval, nekaj črnila pa je potrošil za črnjenje Christopherja in uradnega Tolkienovega življenjepisca Humphreya Carpenterja, ki je v Tolkienovi biografiji opisal Tolkienovo mnenje o švedskem prevodu in Ohlmarksu (ta del Carpenterjeve knjige je bil začuda v švedskem prevodu izpuščen). Zaradi slabih odnosov s Tolkienovim sinom in angleškimi založniki Ohlmarks ni bil izbran za prevajalca Silmarilliona in to ga je popolnoma razbesnilo.
Leta 1982 je Ohlmarks izdal knjigo Tolkien och den svarta magin (Tolkien in črna magija). V njej je obžaloval, da je zapravil veè kot dvajset let za takšno neumnost, nato pa začel žaliti "veliko prepozno preminulega starca Tolkiena", njegova dela in njegove ljubitelje. Besed res ni izbiral in celotna knjiga je bolj ali manj besen izliv sovraštva. V njej tudi opisuje svoje slabe izkušnje z raznimi Tolkienovimi društvi (večinoma švedskimi), katerih člani naj bi bili sami alkoholiki in teroristi. Ti naj bi nekoč celo zažgali Ohlmarksovo hišo in v požaru je (baje) njegova žena dobila hude opekline. Njegova najveèja domislica pa je bila obtožba, da Gospodarja prstanov ni napisal Tolkien, ampak njegov prijatelj in pisatelj C. S. Lewis, toda ne bom vam utrujal, s kakšnimi neumnostmi utemeljuje svoje spoznanje.
Njegovi umotvori v knjigi Tolkien in črna magija ter kasnejših intervjujih so zelo zabavno branje. O Tolkienovih društvih je rekel: "Tolkien je Hitlerja občudoval. Društva posvečajo svoj čas bojnemu urjenju – kot SS-ovci." Našel je celo tole povezavo: Saruman oz. SA-rhum-an naj bi pomenil SA (nacistični naziv za bojno enoto) in RHUM (čast).
Vse skupaj je seveda daleč od resnice. Tolkien je v pismu leta 1941 v pismu svojemu sinu Christopherju zapisal:
"Ljudje v tej deželi očitno še niso spoznali, da imamo za sovražnike Nemce in njihove kreposti (in to so kreposti) v pokorščini in domoljubju so na splošno večje kot pri nas. ... V "germanskem" idealu je veliko več moči (in resnice), kot si neuki ljudje predstavljajo. Kot študenta me je ta ideal očaral...
Kakorkoli, v tej vojni imam goreč oseben spor - zaradi česar bi bil verjetno pri 49 boljši vojak kot sem bil pri 22 - s tem norim majhnim nevednežem Hitlerjem. ...uničuje, izprija, zlorablja in napravlja za vedno preklet plemeniti severnjaški duh, najvišji prispevek Evropi, ki sem ga vedno ljubil in ga poizkušal pokazati v pravi luči." (Letters, 45).
Mislim, da se je izrazil dovolj jasno. Ohlmarks je natrosil še veliko neumnosti, brez smisla povezoval razna imena (Morgoth > Marx, Sauron > Stalin, Lenwe > Lenin, ...) in nasploh posvečal preostanek svojega življenja rušenju svojega dvajsetletnega dela. Zanimivo je, da o tem Švedi oèitno zelo neradi govorijo ali pišejo. Na Švedskem enotno Tolkienovo društvo ne obstaja. Ljubitelji so razdeljeni po manjših društvih v večjih mestih in dajejo vtis, da se med seboj ne razumejo najbolje (nekatera društva nimajo povezav z ostalimi...). Poleg tega na svojih angleških straneh za "turiste" Ohlmarksu ne namenjajo niti besedice – kar je zelo nenavadno glede na to, da je večkrat omenjen v Tolkienovi biografiji, pismih in še marsikje in je pravzaprav dokaj "slaven". Kot bi se ga nekako sramovali. Tudi podatke za ta članek sem našel le s težavo in kar nekaj podatkov izhaja iz enega samega vira (torej so lahko èista izmišljotina). Skandinavci in Tolkien so očitno zelo nevarna mešanica. Se še spomnite grofa Grishnaka iz skupine Burzum, ki je ubil svojega najboljšega prijatelja?