Na pečini je stala katedrala Severnih menihov, ki pa že dolgo ni več služila svojemu namenu. Pokrajina okoli poslopja je bila namreè posejana s križanimi in na kole napičenimi bojevniki, nekaj pa jih je razčetverjenih in zažganih ležalo kar ob peščeni poti, ki je vodila iz doline. Rdečkasta zora in mrhovinarji niso napovedovali niè dobrega, a svojo nalogo je moral izpolniti.
Ko jo je Kaen prvič videl iz daljave, ga je mogočna stavba navdala z nekim občutkom ponosa, saj so jo, v potu svojega obraza, zgradili njegovi predniki. Med hojo po hribu navzgor, ob pogledu na razkrajajoča se trupla, pa so to prevzetost zamenjali gnus, jeza in želja po maščevanju. Že v mladosti so ga Starešine določili, da bo šel za bojevnika. Rekli so mu, da so zvezde napovedale njegov prihod in da bo on zaščitnik njihove vasi, ko se vrne iz Akademije. Ko so ga s prvo karavano poslali na vzhod, je bil star šele osem let in se mu niti sanjalo ni, kaj pomeni biti bojevnik. Toda v teh letih, ki jih je preživel na urjenju in kot najemnik po drugih deželah, je spoznal, da so imeli Starešine prav. Zmotil se je le on, ko je šel po Akademiji služit denar, namesto da bi se takoj vrnil domov. Sedaj pa je bilo že prepozno. Ostalo mu je le še maščevanje.
Končno je prišel do vrha in se uprl v masivna hrastova vrata. Podboji so zaškripali pod silo njegove roke in vrata so se vdala. Iz teme je zavel vonj po zažganem, po zatohlem in po žveplu. Vonj po smrti. Vonj po zmaju.
Medla svetloba se je prebijala skozi napol podrto streho in skozi razbite vitraže. Potihoma se je začel plaziti proti zakristiji in se skrival v sencah. Katedrala je bila popolnoma opustošena. Zunaj se je videl le podrt zvonik, od znotraj pa je bila cerkev po belih zidovih oškropljena s krvjo, kar je pričalo o velikih morijah, ki so se že dogajale tukaj. Začuda pa ni bilo v celi cerkvi niti enega telesa. Vsa trupla so bila "razstavljena" pred vrati, kot nekakšno opozorilo. Ponekod so bile stene čisto črne, ponekod pa je odpadel omet pričal o tem, da je nekaj z veliko silo priletelo v zid. V zadnjem delu cerkve, tam, kjer se je stavba zažirala v živo skalo, je zevala velika luknja, okrog nje pa je ležalo razbito kamenje in kosi orožja ter oklepov. Zmaja sicer ni videl, toda vonj po žveplu je prihajal iz luknje in po tem je vedel, da mora biti tam tudi zmaj. Kaen je snel s hrbta lok in iz toka potegnil puščico. Svetloba se je odblesknila z gladko zbrušene konice, ko je lok napel do konca in pomeril proti temačni odprtini. Nato pa se je vse zgodilo precej hitro. Izstrelil je puščico, lok je zabrnel in Kaen se je umaknil za kamnit obok. Komaj je s celim telesom stopil tja, se je cerkev stresla. Najprej od rjovenja, nato pa je skozi prostor poletela ognjena krogla in se razbila ob vhodnih vratih ter jih zažgala.
Kaen je bil ujet. Nemogoče se je bilo skrivati toliko časa, da bi vrata pogorela, druge poti iz cerkve pa tudi ni bilo. Trdno je prijel svojo katano in poslušal stopinje, ki so odmevale po prostoru. Ko je zaslišal, da se zmaj približuje njegovemu skrivališču, je skočil izza oboka in med skokom zavihtel svoje orožje. Katana je dvakrat zarezala v zmajevo telo, preden mu jo je iztrgalo iz rok, nato pa ga je rjovenje vrglo po tleh. Ne da bi pogledal, kakšno škodo je prizadejal zmaju, se je pobral in stekel naprej proti drugemu oboku, med tekom pa je vzel iz toka novo puščico. Spet je počakal, da se je ob zidu razbila nova ognjena krogla, nato pa je stopil okoli oboka, napel lok in zagledal zmaja, ki je hudo krvavel, a še vedno je lahko stal. Zagledala sta se eden drugemu v oči. A le za trenutek. Lok je spet zapel, puščica pa se je zmaju zapičila v oko in mu prebila lobanjo. Mogočna zver se je stresla, kot da ne more verjeti, da jo je premagal človek, nato pa je z glasnim treskom padla po tleh. Kaen je spustil lok na tla. Telo se mu je tako treslo od razburjenja, da je komaj lahko še stal. Ko se je za silo pomiril, je stopil do zmajevega trupla, iz katerega je še vedno v potokih lila kri in se razlivala po tleh cerkve. Iz telesa mu je izdrl obe puščici in pobral katano, nato pa je stopil še po lok. Vrata so med tem že prenehala goreti in Kaen je stopil na plano. Rdečkasta zora se je umikala sončnim žarkom in sam pri sebi je pomislil: "Danes bo pa nemara še lep dan..."